Slovenska država stanovanjsko krizo ustvarja, namesto da bi jo reševala

Piše: I.K. / Nova24TV

Slovenska stanovanjska politika je že vrsto let v povsem socialističnih vodah, kjer rešitve iščejo le s pomočjo državnih intervencij – z represijo države in neposrednimi državnimi investicijami. Pri tem se pojavi paradoks, da prav takšni ukrepi povzročajo osnovno težavo stanovanjske politike, to je pomanjkanje stanovanj. Na eni strani država duši razgiban trg najemništva, hkrati pa bi rada sama – kot najbolj iracionalen akter – sodelovala na trgu. To seveda povzroča anomalije, ki se kažejo kot simptomi trenutnih držav. Niko Gamulin je na družbenem omrežju X v kratki analizi izpostavil, da je država v resnici osnovna težava, ki jo sicer rešuje ministrstvo, pristojno za solidarno prihodnost, pod vodstvom Simona Maljevca. 

“V javnosti krožijo ideje, da stanovanjsko krizo rešimo z več regulacije. Resnica je brutalna – krize ni ustvaril trg. Ustvarila jo je država. To ni mnenje, to so podatki,” je zapisal Gamulin. Pri tem je predstavil vrsto podatkov, ki so podkrepili njegovo tezo.

Najprej je izpostavil laž, da gre pri višanju cen stanovanj in najemnin za globalni problem. Morda res, a slovenski problem je veliko hujši kot svetovni. Medtem ko so se cene nepremičnin v EU (2015–2023) zvišale za 48 odstotkov, so cene nepremičnin v Sloveniji (2015–2023) zrasle za kar 86,22 odstotka.

Pri tem je kot glavni vzrok navedel umetno pomanjkanje. Država ne spodbuja ponudbe novih stanovanj, ampak jo aktivno duši. Kako? Z dvema glavnima mehanizmoma – s paralizirajočo birokracijo in kaznovalnimi davki. Pridobitev gradbenega dovoljenje je v Sloveniji nočna mora, saj postopek traja mnogo let, posledično se je prodaja zemljišč za gradnjo od leta 2021 zmanjšala za 45 odstotkov, cene zemljišč pa so se zvišale za 17 odstotkov.

Država kot zaslužkar

“Rezultat te blokade?” se je retorično vprašal Gamulin. Leta 2023 so v Ljubljani s 300.000 prebivalci zgradili samo 797 novih stanovanj. Pri tem ne gre za tržno napako, ampak za politično ustvarjeno katastrofo, s katero država dobro služi. Ni res, da so krivi “pohlepni investitorji”. Država je tista, ki je zaslužkar pri vsakem novem stanovanju: DDV, komunalni prispevek, DPN, davek na kapitalski dobiček … Posledica? Od stanovanja za 400.000 evrov gre skoraj 60.000 evrov neposredno v državno in občinsko blagajno (DDV + komunalni prispevek). Država torej ni rešitelj, ampak največji finančni upravičenec krize, ki jo je sama pomagala ustvariti.

Država je slab gospodar

V slovenski politiki se vse konča s povedjo: “Država naj sama gradi stanovanja!” Gamulin je zatrdil, da zgodovina dokazuje dejstvo, da je država katastrofalen gradbinec. Poročilo računskega sodišča je namreč jasno – država je zgradila le 32,5 % načrtovanih neprofitnih stanovanj, kar pomeni manj kot tretjino.

Primeri dobre in slabe prakse

Gamulin je izpostavil, da si večina slovenske politike in stroke želi helsinški model, ki pa ga sam vidi kot nevarno distrakcijo, saj je ta ciljni socialni program za kronično brezdomne, ne pa del stanovanjske politike za vse državljane. Poleg tega je model drag, odvisen od državnega denarja in že na Finskem kaže znake propada.

Kljub temu obstaja rešitev, o kateri nihče ne govori, je pa dokazano učinkovita. Imenuje se aucklandski model. Kot je razložil Gamulin, so leta 2016 na Novi Zelandiji radikalno poenostavili predpise in dovolili gostejšo gradnjo (angl. upzoning). Rezultat je bila eksplozija novogradenj, pri tem pa deregulacija v Aucklandu ni pomagala le trgu, ampak je povzročila trojno povečanje gradnje državno zagotovljenih stanovanj. To pomeni, da je svobodni trg državi omogočil, da je zgradila več domov za najranljivejše. Liberalizacija je najboljša socialna politika.

V Ljubljani torej imamo restrikcije, birokracijo, soočamo se s stagnacijo, posledično pa tudi z malo novih dovoljenj. Cene divjajo, socialna gradnja je v krču. V Aucklandu so v ospredju deregulacija, liberalizacija, rast trga in rekordno število dovoljenj, rast cen se je umirila, socialna gradnja v zagonu. 

Izbira je jasnaGamulin meni, da je izbira jasna. Izbiramo lahko med ideološko stagnacijo in dinamično rastjo. V primeru prve lahko še naprej krivimo Airbnb, uvajamo neučinkovite regulacije in čakamo na državo, ki dokazano ni sposobna rešiti problema, druga izbira pa od nas terja, da sprejmemo, kar deluje, torej radikalno deregulacijo, nižje davke in uporabo tehnologije za odpravo birokracije.

Svež pogled

Gamulinova analiza torej daje svež pogled na stanovanjsko problematiko, ki je v Sloveniji v času te vlade postala povsem ideološka in dogmatska. Vlada se sploh ne pogovarja več o drugih rešitvah, le o tem, da bi davkoplačevalci s svojim denarjem gradili stanovanja za tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Pri tem je izpostavil tudi veliko hinavščino države, ki v resnici sama z “regulacijo” ustvarja pomanjkanje, potem pa želi težavo rešiti z našim denarjem. Pri tem skuša mimogrede zadovoljiti potrebe svojih gradbenih mecenov, ki delujejo v politiki.

Na podoben način je problematiko osvetlil nekdanji politik Državljanske liste in ustanovitelj prvega libertarnega bloga v Sloveniji Tomaž Štih, javnosti bolj poznan pod vzdevkom Libertarec. Ta je lanskega decembra jasno opisal razloge za to, da si mladi ne morejo privoščiti stanovanja.