Piše: Gašper Blažič
Ali Slovenija ob 34. obletnici osamosvojitve in državnosti lahko sploh še razmišlja o »zgodbi o uspehu«? 35 let po prvih demokratičnih volitvah se zdi, kot da se sramujemo sprememb, ki smo jih dosegli v času slovenske pomladi.
Toda nekaj je vendarle res: botri iz ozadja vsaj za zdaj še stavijo na Roberta Goloba, s čimer so na neki način pozitivno reagirali na kritiko Žige Turka na predstavitvi zbornika »Soglasje za zgodovinski trenutek«, ko je opozoril na to, da so se »novi obrazi«, brž ko so postali »stari«, izognili odgovornosti, saj so botri v akcijo spet poslali nove in nove. In morda bomo spet ponavljali lekcijo iz leta 2004, ko so Anton Rop, Gregor Golobič in drugi tudi na brutalen način branili svoje vladanje, medtem ko je Slavoj Žižek malo pred volitvami sporočil, da mu tri minute dobrega filma pomenijo več kot usoda Slovenije.
Golob obdržal Kučanovo podporo
Da je Robert Golob vsaj začasno zmagal v bitki proti tekmecem iz nabora »novih obrazov«, se je pokazalo prejšnji teden v sredo, 18. junija. Bil je namreč gost večera na Škrabčevi domačiji v Hrovači pri Ribnici. Drzno dejanje, kajti to se je zgodilo le malo po tistem, ko je trojica Romov fizično napadla tamkajšnjega župana Sama Pogorelca in so se močno okrepile kritike lokalnega prebivalstva na račun vlade, ker očitno igra vlogo papirnatega leva in ustvarja videz varnosti, ki je v resnici ni. Nič novega, to se je zgodilo že v primeru nezakonitih migrantov. Pristojni minister Boštjan Poklukar, po pričevanju nekaterih nekdanji kuhar v JLA, pa je v ministrsko vlogo stopil drugič po tistem, ko je Golob čez ramo vrgel Tatjano Bobnar, ki prihaja iz kroga blizu Milanu Kučanu, zato jo je predsednica republike
Nataša Pirc Musar vzela v svoj kabinet. Takrat se je zdelo, da so odnosi med Kučanom in Golobom močno načeti in da bi lahko prišlo do predčasnih volitev. A se to ni zgodilo. Vladimir Prebilič si je tako po lanski izvolitvi za evroposlanca že obetal, da bo naslednji »mesija«, in celo izrazil prepričanje, da čaka na Kučanovo »zeleno luč«. Vendar za zdaj bolj kaže, da bo njegova usoda podobna vlogi Igorja Šoltesa, vnuka Edvarda Kardelja,
ki je s pomočjo stranke Verjamem prišel do stolčka v evropskem parlamentu, nazadnje pa doživel debakel kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, pa še s te funkcije ga je Golobova vlada razrešila.
Je glavno vlogo odigral Janković?
Vse to pa še ni dokaz, da bodo botri stavili na Goloba na prihodnjih volitvah. Obstajajo pa indici, da bo Golob obdržal podporo predvsem po zaslugi Zorana Jankovića, za katerega sedaj že vsi vedo, da je pravi šef Golobove koalicije. Širijo se celo namigi, da je Janković okrepil svojo vlogo in celo nadigral Kučana. V akcijo se je vključil tudi Janez Škrabec, nekdaj vidni obraz Kučanovega Foruma 21, ki je Goloba zvabil in njegov nastop celo
opremil z osladnim zapisom, ki so ga že pred dogodkom poslali medijem. »Lepo ga je poslušati. Njegov zaščitni znak, ki razveseljuje vsesplošni komentariat, je primorski »g«, sumljivo podoben »h«-ju. Prinesel ga je iz rodne Goriške, kjer je v mladosti s kajakom krotil soške brzice. /…/ Mudilo se mu je že v osnovni šoli, kjer je preskočil četrti razred, kot sedemindvajsetletni doktor elektrotehnike pa je s Fullbrightovo štipendijo opravil specializacijo v ZDA. Naravnost meteorsko se je dvignil tudi do mandata, ki mu ga je prinesla rekordna volilna zmaga Gibanja Svoboda. V premiersko pisarno je sedel v trenutku razpada evropske oskrbe z energijo kot vrhunski menedžer s poldrugim desetletjem izkušenj na mestu predsednika uprave GEN-I.
Njegov temperamentni nastop je napovedal dinamičnega človeka dejanj. V tem učinkovitem slogu je potem odvodil največjo preizkušnjo ob poplavah poleti 2023, se spopadel z draginjo in energetsko krizo. Vztrajnost in diplomatske veščine si je privzgojil že prej kot vodja slovenske pogajalske skupine na področju energetike ob pridruževanju EU. Leta v vladni ekipi so dodala svetovljansko premiersko držo in skrajšala frizuro. Njegov razlog za udeležbo v politiki pa ostaja enak kot takrat, ko je bil občinski svetnik v Novi Gorici: ‘Če živiš v skupnosti, se ne moreš obnašati, kot da te ne zanima, kaj se dogaja zunaj meja tvojega doma. Moraš prispevati k skupnemu dobremu, če ne zaradi sebe samega, pa v dobro svojih otrok.’«
(Celoten članek preberite v novi številki revije Demokracija.)
