Piše: dr. Damjan Prelovšek
Mestna občina Ljubljana je pri podružnici avstrijskega podjetja ELEA naročila elaborat z zavajajočim naslovom Prenova tržnice in gradnja podzemne parkirne hiše pod odprto osrednjo tržnico v Ljubljani. V resnici gre za popolno uničenje vseh arheoloških ostalin na mestu tržnega prostora.
Ne zadostuje, da so nam Avstrijci pred nekaj leti podrli že stavbo Kolizeja, ki je bila tesno povezana s Prešernovim časom in eden redkih arhitekturnih spomenikov, ki jih omenja veliki pesnik v svojih sonetih. Nič podobnega se nam do danes ni ohranilo. Za vsem stoji župan mesta, ki hoče stavbo Kresije spremeniti v luksuzni hotel, kar sam seveda zanika, in zato nujno potrebuje garažo pod tržnico. Celotna zadeva je všečno zavita v tako imenovano prenovo, čeprav gre v resnici za nekaj čisto drugega. Spomnimo, da iz iste pisarne na MOL prihaja tudi zahteva po graditvi kanalizacije čez zajem mestne pitne vode, graditev garaže pa bi v globini 20 metrov predstavljala mogočen jez za vodotoke, ki podtalno tečejo z Grajskega hriba v Ljubljanico in bi kot tempirana bomba zanesljivo uničila temelje stavb v tem delu mesta. Hkrati mestna občina podpira tudi nekdaj strogo prepovedano vožnjo z motornimi čolni sredi mesta, saj valovi izpirajo temelje Plečnikovih tržnic, da se bodo te nekega dne sesedle v Ljubljanico in nihče ne bo kriv. Župan nas torej hoče zastrupiti in hkrati uničiti srce naše prestolnice s katedralo in semeniščem vred! V ozadju vsega je seveda samo denar, tak ali drugačen, v mastnih odstotkih namenjen temu ali onemu. Očitno pa, žal, vse to ne gane prebivalcev našega glavnega mesta.
In kaj k temu pravi Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je pristojen za ohranjanje nepremičnih ostankov naše kulture? Nič oziroma se z županovimi namerami celo strinja! Prišli smo že tako daleč, da zavod ne reagira niti na najočitnejše kršitve in se spreminja v pogrebno ustanovo naše kulturne dediščine. V Evropi slovimo po najslabšem varovanju svojih kulturnih spomenikov. V zavodu je zaposlenih veliko ljudi, ki ne vedo, čemu so sploh tam in kaj naj bila njihova sveta dolžnost. Nimajo ne znanja ne odgovornosti, čeprav so plačani iz našega skupnega denarja. Kadar nimajo svojega mnenja ne argumentov, kar se pogosto dogaja, so vedno proti, ker je to edini način, da pokažejo svojo moč. Politikov ta problem ne zanima preveč, zlasti ne levih, ki so tudi v predlogu novega zakona o kulturni dediščini dosledno izpustili besedo slovenska. Eden zadnjih primerov ignorance: Domačini vasi Kosovelje na Krasu bi radi obnovili kapelo, ki si jo med prvo svetovno vojno postavili sredi vojaške bolnišnice in so jo po letu 1945, potem ko je nepoškodovana preživela vsa vojna razdejanja, udarniško podrli. Od nje so ostali temelji in del kamnitega zidu. Spomeničarji brez argumentov obnovi ostro nasprotujejo, čeprav gre za spomenik evropskega pomena, saj so se v bolnišnici zdravili vojaki iz vseh delov nekdanje monarhije. Zamisel podpirata tudi občina, na katere zemljišču stojijo ostanki kapele, in pa vodstvo Muzeja vojaške zgodovine v Pivki.
»Prenova« ljubljanske tržnice bi dokončno zabrisala zgodovinski spomin starega mesta, ker pod sedanjim tlakom ležijo ostanki frančiškanskega samostana s cerkvijo, križnim hodnikom in z grobovi Turjačanov. Te pravice nimamo ne mi ne naši nasledniki in še manj nekdo, ki se je v Ljubljano priselil in misli, da je oblast v mestu dobil v trajni dar. Zavedati se moramo, da smo se kot narod ohranili skozi bridke zgodovinske viharje in si pri tem izoblikovali svoje lastne vrednote. Te nam sedaj hočejo odvzeti, kajti če izgubimo zgodovinski spomin, postanemo le brezoblična masa, ki ji je mogoče vladati, kakor se bo komu zdelo. Zavedati se moramo, da so edino kulturni spomeniki avtentične priče našega nepretrganega bivanja na tem koščku evropske zemlje med Alpami in Mediteranom. Vsekakor gre pri tako imenovani prenovi osrednje tržnice za sistematičen proces levičarskega raznarodovanja, čemur bi se morali odločno upreti.
