Dr. Stane Granda, zgodovinar in publicist:
“Največja žrtev »NOB« so bili slovenski katoličani. Zlasti oni, ki so podpirali krščanski socialni nauk, ki ga je utemeljil papež Leon XIII. z encikliko Rerum novarum (O novih stvareh) 1891. leta. Poudarja solidarnost na podlagi ljubezni do bližnjega in zahteva pošteno plačevanje delavcev. Zunanji simbol medsebojne pomoči so hranilnice in posojilnice. Največ pristašev je imelo to gibanje zlasti v Suhi krajini, na Notranjskem in na Polhograjskem. Oblikovali so se kmečki voditelji iz vrst poštenih in zaupanja vrednih sovaščanov. Velikokrat so jih izvolili za župane. In prav tovrstni ljudje so bili najbolj na udaru komunistov. Kmetom so hoteli streti hrbtenico, vzeti voditelje, nosilce kmečke samozavesti, zato so se ljudje od komunistov odvrnili. Še zlasti niso sprejemali terorja strahu, ki je bil njihovo najmočnejše orodje. Nihče ni odrekal partizanom pomoči v hrani, vsi pa umore in rope. Ta del protirevolucije ni nastal iz ljubezni do nekdanjega kralja in Jugoslavije, ampak iz obrambe kmečkega doma in njegovih ljudi. Ob koncu vojne krščanskih socialistov ni bilo več. Niti tistih, ki so se pridružili OF.”
Vir: Družina
