Piše: Žiga Korsika
Zgodovina ima zanimivo lastnost, da rada posnema samo sebe. Mirovna pogajanja med ZDA in Rusijo, ki bodo odločila o usodi Ukrajine, mestoma delujejo kot zrcalna slika dogodkov iz hladne vojne.
Pred več kot petdesetimi leti je Henry Kissinger, svetovalec ameriškega predsednika Richarda Nixona za nacionalno varnost, skrivoma odpotoval na Kitajsko na misijo – odigrati geopolitični strategem, ki bo zarinil klin med slabi zaveznici Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Nekaj mesecev kasneje je na Kitajsko odpotoval še Nixon in vse bolj je kazalo, da je misija uspela.
Logika geopolitičnega strategema je bila preprosta. Nadaljevati z odvračalno držo do Sovjetske zveze in slabiti njen geopolitični položaj z lastnim zbliževanjem s Kitajsko. Ta je bila posledično manj dojemljiva za sovjetske sugestije. Kot šibkejša partnerka v odnosu s Sovjetsko zvezo je povečala svoj manevrski prostor. Sovjetska zveza je postala laže obvladljiva, otoplitvi kitajsko-ameriških odnosov je sledila kitajska ekonomska liberalizacija in nato njen vzpon v velesilo, kot jo poznamo danes.
Desetletja kasneje se ZDA soočajo z zrcalno sliko hladne vojne. Rusija in Kitajska sta razglasili »prijateljstvo brez meja«, a v tokratnem »prijateljstvu« Kitajska figurira vlogo Sovjetske zveze in Rusija (naslednica Sovjetske zveze) vlogo šibkejše, morda celo podrejene partnerke. Lekcija iz Kissingerjevega učbenika veli, da morajo ZDA danes, če želijo izboljšati svoj geopolitični položaj, otopliti odnose z Rusijo in nadaljevati s strategijo »pivotiranja k Aziji«.
Težko se zadržim, da ne bi naredil vzporednice med Nixonovim zbliževanjem s Kitajsko in Trumpovim zbliževanjem z Rusijo. Je strategija slednjega zrcalna kopija strategije, ki jo je zasnoval Kissinger? Čas bo pokazal. Prav lahko bi se izkazalo, da gre za slabo kopijo. To prepoznamo po njenih napakah, slabo politiko pa po tem, da ustvari več problemov, kot jih rešuje.
