Piše: Vančo K. Tegov
Je šola izobraževalna ustanova ali tudi vzgojna? To je vprašanje, ki se pogosto pojavlja, tako v preteklosti kot tudi danes. V sodobnem času pa je več kot potrebno pomisliti še na eno perečo dimenzijo, in sicer na kulturo in vzgojo zanjo. Kultiviranost določene osebe je predpogoj za »sajenje« sadov kulture, ki se primejo določene osebe ali sredine, okolja. Ta je sicer precej izgubila na svoji verodostojnosti, saj so mnoge stvari, ki jih danes javno mnenje razglaša za kulturne, daleč od resnične kulture, celo antipodi kulture, če lahko dodam. Tukaj vidimo, kako daljnosežno je razmišljal Slomšek, ki se je stranpoti kulture že takrat zavedal in njej vzporedno razmišljal tudi o omiki.
Nenehno delujoči trikotnik pri izobraževanju in vzgoji
Predvsem pri tem našem razmišljanju moramo povdariti eno in sicer razmerje med vzgojo in izobraževanjem. Kaj je temelj in kaj nadgradnja. Osnova je vsekakor vzgoja ali kot jo je imenoval A.M. Slomšek, omika. Pri vsem tem, kot nam razkriva, odstira gost 6. misijona, dr. Anton Šepetavc, ki se sklicuje na takorekoč preroška videnja in dognanja Slomška, da med izobraževanjem mladih nikolii in nikdar ne sme priti do zanemarjanja vloge vzgoje, oziroma da vzgojni trikotnik družina-šola-učenec mora biti ves čas v aktivnem stanju bdenja nad izobraževanjem. Vsak učenec prihaja od nekod, iz neke družine, pride v šolo da nauči in ga usmeri za nekaj in nekam kamor hoče priti. Pa ne samo na temeljni ravni. Kot pronicljiv mislec, je znal videti vso globino vzgoje in izobraževanja. Pa ne za samo za šolo, ampak za življenje. Šola ki samo izobražuje je polovičarska v kolikor ne vzgaja sočasno z izobraževanjem. V šoli mora učenec sočasno napredovati z znanjem in vzgojo. To mora biti vseeno skupaj in brez ločevanja. Največja cokla pri uresničevanju te vloge in potrebe po sočasnem vzgajanju ob pridobivanju izobrazbe se pojavi ko starši ali en del tega trikotnika odpove in se učencem dopusti da pridejo do spoznanja da lahko imajo vsega na razpolago in da se dá vse dobiti in doseči, kar jim daje občutek samoumevnosti ali celo razvajenosti. To sčasoma celo postane glavna ovira za primerno doseganje večje stopnje uspešnosti pri sočasnem izvajanju izobraževanja skupaj, z roko v roki, z vzgojo. Po “Žorževo” ta in podbne vrste razvajenosti postanejo rak rana sodobne družbe.
Danes je skoraj nevarno načeto ravnovesje v vzgojno izobaževalnem procesu kjer prihaja do poplave premnogoterih pravic za učenca in nič kaj dosti o morebitnih dolžnostih. Pravice preštevilne in vsepovprek niso vedno nekaj pozitvnega. Posebej tukaj aludiramo, da za mladega človeka, ki mentalno raste in se pripravlja za svet v katerem se odloča, kreira in izoblikuje čas in doganje ter življenje v njem kjer so priložnosti ko je treba nekaj narediti prav z njegove strani, je hudo in slabo zanj če ga ne pripravimo tudi na dožlnosti in pričakovanja povezanimi prav z njm. Tudi pred slabimi dvestotimi leti demorkacija ali takrat imenovana tudi ljudovlada ni bila zamišljena kot “bohotni šopek” pravic ampak tudi s pravicami in dolžnostmi. Demokracija ki vsem ugaja je slaba demokracija in bo enkrat padla, se zrušila.
Kaj je omika?
Vzgoja srca. Omika je to kar je stvar srca in duše. Omika je plenmenitost duha in dobrota srca.
Ponižnost je danes vrednota ki se ji daje negativni predznak, nobeden jo noče. Se jo nerazume kot vrlina temveč kot napaka, kot nekaj slabega, ki pritiče bolj vernikom, celo verskim gorečnežem, kot neke vrste samopodcenjevanja. Ponižnost vsekakor ni ponižanost ali ponižanje, je bolj prizemljenost, je biti blizu zemlje, značajska prvina s katero se gleda na življenje bolj realno. Z zavedanjem o tem kar smo. S ponižnostjo se ne hvalimo, ne postavljamo, v trenutku ko se z njo pohvalimo, nismo več ne ponižni in ne skromni. S skromnostjo in ponižnostjo se ne rodimo ampak ju pridobimo, si ju privzgajamo z leti in življenskimi izkušnjami. Skromnost in ponižnost sta odraz čustvene in duševni zrelosti. Pravzaprav zavedanje o tem kdo v resnici smo.
Kaj pa kultura?
Etimološko, predvsem gre za nekaj ki si človek privzgoji sam ali nekaj kar mu privzgojijo, nekaj kar ga narediti spodobnega, izobraženega, olikanega, omikanega. Mnogokrat tudi kultura zaide na stranpota. Takrat ta “kultura” postane antiklutura ali negacija sami sebi. Danes, posebej v zadnjih tridesetih letih, ima kultura v šolah bistveno bolj močno vlogo, pa tudi vpliva politke se je večimoma otresla.
Pri vsem tem mormo priznati, da vse, posebej srednje šole ne dajejo enakega temelja, podlage za nadaljne življenje. To preprosto ne more biti res. Ponekod je vzgoja zanemarjena ali potisnjena na stranski tir. Uspešno in v resnici je samo tam kjer je pedagoški trikotnik tdrden, na mestu in je zrdav. V kolikor je eden od teh temeljev tega trikotnika, najpogosteje družina, razrahljan ali majav, premalo trden, potem se težave manifestirajo navzven in privrejo na plano na več področjih.
……..
Zdrav in gotov ter primerno vdržen sad vzgoje in izobraževanja pride v družbo in dobro pluje po razburkanem morju življenja takrat, če se je zorenje odvijalo v okoliščinah in v družbi ki temelji na principu 3D šole ali Dom-Družina-Domovina.
