Piše: Andrej Sekulović
Na ulicah Ljubljane se pojavljajo nalepke s palestinskimi zastavami, ki jih krasi napis v smislu, »kje ste bili, ko se je izvajal genocid v Gazi?«.
Ni težko uganiti, kdo »krasi« prestolnico s takšnimi nalepkami. Je pa težko razumeti, da tisti, ki sovražijo slovenske identitarce, hkrati tako goreče podpirajo podobna nacionalna čustva in želje po nacionalni suverenosti nekega oddaljenega ljudstva.
Tisti, ki najglasneje kričijo o zločinih nad Palestinci, se ne menijo za zločine tujerodnih invazivnih vrst nad Evropejkami in Evropejci v njihovih starodavnih domovinah. Medtem ko vreščijo o genocidu na drugem koncu sveta, jim je popolnoma vseeno za krike posiljenih Evropejk. Ni jim mar za jok staršev, katerih otroke so zabodli noži, ki so jih vihtele temne roke. Do nedavnega so nas vsak dan obveščali o mrtvih dojenčkih v Gazi. Kaj pa dveletni otrok, ki ga je letos ubil divji migrant sredi Nemčije? Mar palestinska življenja štejejo več? Levičarstvo je bolj kot ideologija duševna bolezen. Med glavnimi simptomi sta vsekakor etnomazohizem in ksenofilija ali ljubezen do tujega. Tiste, ki nam hočejo pridigati o moralnih dolžnostih do Palestincev, lahko vprašamo, kje ste vi, medtem ko se dogaja velika demografska zamenjava ali tihi genocid nad Evropejci.
Seveda nam bodo odvrnili, da gre za teorijo zarote, za desničarsko izmišljijo. Dodali bodo, da so množične migracije dobra stvar. Marsikdo med njimi bo celo vesel ob misli, da bi zaradi slednjih lahko Evropejci postali manjšina na lastni celini. Zaradi tega ne pustimo, da nam o človekovih pravicah moralizirajo tisti, ki jim ni mar lastnega ljudstva ali pa celo podpirajo njegovo uničenje.
