Piše: C. R.
V veličastni prvi sezoni serije “Hiša iz kart” washingtonski glavni zlobnež, ki ga igra Kevin Spacey, na primeru inavguracije ameriškega predsednika pojasnjuje bistvo moči. Tako kot pri nepremičninah gre vse za eno stvar, pravi lik Francis Underwood: “Lokacija, lokacija, lokacija.” Nato se poveča in vidite Underwooda, ki maha v kamero nekaj metrov stran od novega predsednika. To je edini način za pošiljanje političnega sporočila: pomemben sem.
Ko bo Donald Trump danes drugič nastopil položaj predsednika, boste visoke predstavnike Zvezne republike Nemčije zaman iskali po celem Washingtonu. Ni nemškega zveznega predsednika Frank-Walterja Steinmeierja, ki je številka ena po protokolu, niti predsednika bundestaga Bärbela Basa, ki je številka dve, niti zveznega kanclerja Olafa Scholza, ki je številka tri. Sporočilo novih ZDA je jasno: Nemci niso pomembni.
Nemški veleposlanik kot slon v trgovini s porcelanom
V Berlinu se tolažijo z zgodbo, da se tega dogodka tradicionalno udeležijo le veleposlaniki. To je sicer res, vendar je le pol resnice. Trump je v Washington povabil več voditeljev držav in vlad – tudi iz Evrope, ne pa tudi iz Nemčije.
Če ne bo večjega presenečenja, bo najvišji predstavnik nemške zvezne vlade dosedanji nemški veleposlanik v ZDA Andreas Michaelis. Neverjetno, a resnično. Ta 65-letnik je v zadnjih dneh razbil veliko diplomatskega porcelana. V poročilu Berlinu prejšnji teden je Trumpa brutalno napadel pred začetkom njegovega drugega mandata, napovedal “največjo motnjo” in načrte za maščevanje.
Kdo je v javnost pricurljal ta interni dokument nemškega zunanjega ministrstva, bo verjetno ostala skrivnost. A ni presenetljivo, da je zeleni nemška zunanja ministrica nato poskušala zaščititi tega diplomata. Annalena Baerbock in Andreas Michaelis nista le kolega, ampak tudi strankarska tovariša. In v nemški predvolilni kampanji, ki je že v polnem teku, lahko s protitrumpovskimi izbruhi vedno pridobite nekaj točk, zlasti v levičarskem taboru.
Toda danes v Washingtonu ne bo visokih predstavnikov nemških strank. Friedrich Merz, vodja CDU in kandidat za kanclerja Unije CDU in CSU, je vsaj napovedal, da bo Trumpu poslal pismo. To je vsekakor dobra ideja, zlasti ker ima Merz še vedno največ možnosti, da postane naslednji kancler. Kar se tiče nemških interesov, bi bila udeležba na inavguraciji še boljša.
Brez vabila ostal tudi najverjetnejši prihodnji kancler Merz
Toda ali je Merz sploh dobil povabilo? Ali povedano drugače: ali se ni CDU potrudila, da bi vabilo dobila za svojega šefa? Tiskovni predstavnik Merza našemu uredništvu na to vprašanje ni želel odgovoriti. CDU/CSU bosta na inavguraciji zastopala vodja zunanjepolitične skupine poslanske skupine bundestaga Jürgen Hardt (CDU) in vodja čezatlantskih odnosov Thomas Silberhorn (CSU). Ni nekaj, ni pa tudi nič. In zagotovo ni dobro.
Edini voditelj nemške stranke, ki bo prisoten v Washingtonu, je sopredsednik opozicijske AfD Tino Chrupalla. Nerodno. Ampak ne za Chrupalla.
Mnogi nemški politiki so pod pritiskom neverjetne demonizacije Trumpa s strani levičarskih medijev Trumpov prvi mandat doživeli kot nekakšno strašno nesrečo v zgodovini. Ker naj bi Trump preživel še dolga štiri leta na čelu edine velesile na svetu, se nemški politiki zdaj tolažijo s sklicevanjem na nekakšno “evropsko enotnost” – ki v zadevah zunanje in varnostne politike nikoli ni obstajala. S to fiktivno Evropo za seboj se želijo Nemci soočiti s predsednikom ZDA: njihovim najpomembnejšim trgovinskim partnerjem in njihovim edinim vojaškim zaščitnikom, če bo treba.
To je tipično nemško sanjarjenje. Ki je »raznoliko«, vendar nima nobene zveze z realpolitiko. In zato bo počilo.
Vir: Marc Felix Serrao, glavni urednik NZZ Deutschland
