Piše: Borut Korun
Kaj naj si zaželimo v letu, ki se je začelo pred kratkim? V letu, ko se bo končala prva četrtina tega stoletja? Kaj naj si zaželimo za našo Slovenijo? Za nas, Slovence, ki smo se po poldrugem tisočletju spet osamosvojili in bili ob tem velikem dogodku prepričani, da je sedaj vsega slabega konec. Da bo z osamosvojitvijo, s tem končnim ciljem vsakega naroda, nastopilo tudi obdobje demokracije in razumevanja.
Sanje, ki so bile dovoljene tistega junijskega večera, ko smo uradno izstopili iz Jugoslavije, pa so se razblinile. Naslednji dan, ki je bil napovedan iz ust slavnostnega govorca, je vedno bolj resničen. Usta, ki so izgovorila tisto zloveščo prerokbo, so vedela, kaj je to pomenilo. Počasi pa zloveščost tiste napovedi spoznavamo tudi mi, ki smo takrat sanjali.
Slovenski nacionalni program, ki je bil predstavljen s 57. številko Nove revije in s Pisateljsko ustavo in je bil nato udejanjen s plebiscitom za slovensko državo, zaradi objektivnih okoliščin ni mogel biti uresničen v celoti. Nasprotniki osamosvojitve in demokratizacije zato s pozicij, ki so jih ohranili v številnih družbenih sistemih, te pridobitve sedaj na vsej črti ukinjajo.
Z nedemokratičnim vedenjem, s kršenjem vseh pravil, z zlorabljanjem medijske zakonodaje, sodnega, izobraževalnega in drugih družbenih sistemov spreminjajo našo krhko demokracijo v totalitarno družbo balkansko-mafijskega tipa. Oživljajo ideologijo totalitarne preteklosti in ustvarjajo nostalgijo po nedemokratičnih časih. Dosledno brišejo vsak narodov zgodovinski spomin, ki ni vezan na vzpostavitev njihove totalitarne ideologije ali njihove poti na oblast. Nagrajujejo osebe in skupine, ki ideološko podpirajo oblast, produktivni del prebivalstva pa obremenjujejo z dajatvami.
Ker so izgubili svoj ideološki cilj − komunistično Jugoslavijo, ustvarjajo iz Slovenije Jugoslavijo v malem.
Uničujejo slovensko kulturno in zgodovinsko identiteto. Slovenija v kulturnem pogledu postaja balkanska pokrajina. Najbolj grozljivo pa je, da se sovražniki osamosvojitve vračajo k bistvu revolucije, k njej lastnemu nasilju. Nekateri radikalizirani posamezniki vse bolj neposredno kažejo pripravljenost, da bi od groženj spet prešli k agresivnim dejanjem. Vedno bolj jasno postaja, da izgube svoje oblasti ne bodo več dovolili. Verujejo, da jim je ta dana po nekakih »večnih zgodovinskih zakonih«. In ker je njihov cilj »posvečen«, ne bodo izbirali sredstev. O spravi in sodelovanju očitno ne more biti več govora, kajti njihovo revolucionarno nasilje ni bilo pomota, napaka, nekaj, kar bi kdo med njimi obžaloval, se kesal. Odpuščanje pa ima smisel samo v tem primeru. Spravno dejanje mora biti obojestransko, sicer ga ni.
Prišel je čas za resen premislek. Prišli smo do usodne točke, ko ni več prostora in časa za politične kompromise. Treba se bo odločiti za slovensko prihodnost, kot so si jo predstavljali očetje osamosvojitve. Zavedati pa se moramo, da bi pred zmago na volitvah morali zmagati v kulturnem boju. To ne bi smelo biti težko, saj je kulturni boj v tem primeru spopad razuma z ideološko zaslepljenostjo, oportunizmom in brezbrižnostjo. Potrebujemo soglasje vseh dobro mislečih in zavedno čutečih Slovencev. Treba bi bilo mobilizirati posameznike, društva, politične stranke in druge skupine, ki bi uresničevale nov nacionalni program. Vodstva demokratičnih strank bi morala sodelovati. Tekmovalnost in zamere naj se umaknejo skupnemu nastopanju. Treba se je odpovedati vsakemu parcialnemu sodelovanju z nasprotniki slovenskega naroda in vsakemu barantanju za politične drobtine.
Vsaka slovenska generacija je stala pred izzivi svojega časa. Ta, ki nas ogroža sedaj, je usoden. Grozljiv je, ker slovenstvo sedaj ogroža njegova izkoreninjena polovica, ne le tujci. Vendar se je treba z njim soočiti. To dolgujemo vsem velikim Slovencem preteklih časov, vsem, ki so za slovenstvo žrtvovali svoje življenje, in to smo dolžni prihodnjim slovenskim generacijam.
