Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
“Predlog novega medijskega zakona je od prvega do zadnjega člena demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti.”
S tako ostro kritiko novega medijskega zakona je včeraj presenetil odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak, ki je sicer eden bolj izkušenih novinarjev in urednikov v državi. A ker vodi medij, ki sodi precej na levo, je presenetljivo, da si upa kritizirati projekt nadaljevanja podrejanja medijev vlade Roberta Goloba, Matjaža Hana in Aste Vrečko. Začeli so ga že z največjo politično čistko v zgodovini države na vrhu RTVS, ko so odstavili vse nadzornike, programske svetnike, najpomembnejše direktorje in tudi odgovorne urednike, povrhu pa še metali novinarje na cesto.
Pred Lesjakom je brez dlake opisal, za kaj gre, že Bojan Požar, da “čeprav predlagani zakon med politično neobremenjenimi in resnimi poznavalci velja za “zastarelega, škodljivega in nepotrebnega” (tako Dejan Verčič, profesor na FDV in partner v družbi Herman & partnerji, za Delo), kljub mestoma res stupidnemu tekstu (ko se zakon ukvarja celo s tem, kako naj novinarji podpisujejo svoje članke?!) pravzaprav zelo natančno sledi skrbno izbranim političnim ciljem, tako da že srhljivo meji na fašizem. Ali putinizem, če hočete.”
Sam sem se na Požarjeve ocene, s katerimi se strinjam, odzval s čudenjem, kako predlogi, ki so povsem očitno omejevanje svobode govora in medijev, pa uničevanje pluralnosti in svobodnega trga, ne zmotijo urednikov največjih medijev. Svobode govora in medijev, če se zanjo v medijih in javnosti ne bomo postavili, si ne zaslužimo.
V tem smislu je ostra kritika Lesjaka olajšanje, da povsem ob pamet uredniki in novinarji pri nas še niso. Lesjak opozori, podobno sem tudi že sam, da je v predlogu medijskega zakona med velikansko množico kazenskih določb tudi alineja, po kateri lahko inšpektor medij, ki bi naj spodbujal nasilje ali sovražnost na vseh mogočih področjih, kaznuje z globo od 2.000 do 20.000 evrov. Tako sem sam opozoril:
Lesjak je nasprotovanje orožju vlade, da finančno udari po medijih, ki ji niso všeč, pojasnil z logiko z leve, “da so Dnevnik, Mladina, RŠ ali pa Nova24, Domovina… lahko prikladne tarče ob pozivih »smrt janšizmu« ali o do komolcev krvavih komunistih, če je le na oblasti pravi Simoniti.”
Tako pač z leve gleda na nekdanjega ministra Vaska Simonitija, čeprav ta nikoli ni preganjal novinarjev in predlagal podobnih bizarnih glob za besede ali celo umikanja vsebin. Vse to zdaj predlaga Asta Vrečko.
Lesjak, ki meni, da so digitalni mediji in družabna omrežja, še posebej X, pogrošni, tiskani mediji, kakršnega sam vodi, pa jamstvo, da demokracija ne bo umrla, je ocenil, da bi najpomembnejša kakovost novega medijskega zakona morala biti sistemska regulacija državne pomoči medijem, taka, ki bi onemogočala samovoljo vsakokratne politične oblasti. O tem zapiše: “A ni tako. Prej opisani primeri so zato le ilustracija popolnega nerazumevanja problemov slovenske medijske krajine in poskusa podrejanja medijev. Predlog zakona je od prvega do zadnjega člena (teh pa je 118) demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti, ki se je razmahnila, ko so zakonski tekst obravnavali v medresorski obravnavi. Ta neživljenjski in finančno podhranjen predpis so sprejeli kar na dopisni seji vlade na svetega Silvestra dan. In so potem z lahkim srcem šli na tatarca in sarme. Naj vas bo sram!”
Podobno je na TV3 v pogovoru z Aljušem Pertinačem in Petrom Meršetom za financiranju medijev z Lesjakom strinjal, da je to eden bolj spornih delov v predlogu nove medijske zakonodaje nekdanji odgovorni urednik Planet TV Mirko Mayer. In to opisal tako: “Imamo lastnike teh dinozavrskih medijskih struktur, ki so uspešni poslovneži. Pustimo na kakšen način kdo, ampak gre za milijonarje, ki drobec svojega premoženja namenjajo financiranju medijev in to ni njihova prvotna dejavnost. Tisti, ki smo vsaj približno pomolili nos v medijski prostor vemo za tiskane medije, kje so glavni stroškovni nosilci: ob strošku dela novinarjev sta to predvsem tisk in distribucija tiska. Zdaj bomo pa skozi pretvezo neke digitalizacije, ki je že opravljena, financirali ta zgubaški del. Zakaj?”
Peter Merše je dodal: “Že v osnovi je problem za neko resno neodvisnost medijev, če jih financira država. V idealnem svetu bi imeli medije, ki bi jih financirali bralci in ne država, ker takoj, ko medij financira država, se pojavi skušnjava pri odločevalcih, da bi pa favorizirali tiste medije, ki so jim ugodni in to se je v tem mandatu pripeljalo do skrajnosti, ker, če je v preteklosti veljalo, da se financira pač glavnino svojih in tudi neko manjšino, je sedaj ministrstvo za kulturo pod Asto Vrečko to pripeljalo do take skrajnosti, da niti drobtinice več ne padejo iz gospodarjeve mize in tudi pogače se režejo na gospodarjevi mizi tako grdo, da ne padajo zgolj nazorsko svojim, ampak še po kakšnih sorodstvenih ali drugačnih vezeh celo.” Mayer pa je opozoril: “Vidim, da je postavljena neka meja, recimo, za tiskane medije je tisoč petsto naklada. Ne bom niti omenil podjetja ali pa izdajatelja, pa točno vem, za koga je to napisano.” Aljuš Pertinač pa je dodal, da se mu zdi zanimiva tudi določba, da moraš imeti tri zaposlene v uredništvu, da si upravičen do sofinanciranja s strani države. Mayer se je s tem stirnjal tako. “Ja, to je to. Na začetku, če želiš biti kapitalsko in pa politično neodvisen in samostojen, kar sicer hkrati ironično zahteva ta zakon, in se moraš z nečim postaviti na noge, hkrati padeš ven po tem filtru.”
Še bolj naravnost je politično ozadje predloga vladnih strank opisal Požar:
“Vlada – prek vladnega Urada za komuniciranje – prevzema polno kontrolo nad “državnim oglaševanjem”, vključno z državnimi podjetji. To pomeni, da bo bolj kot ne direktno ukazovala, komu gredo oglasi in koliko, kar pa bo seveda predvsem politično pogojeno. Skratka, gre za to, da se oglašuje pri “naših”. Oziroma, kot pravi Verčič, zakon je napisan zaradi deljenja državnega denarja “našim medijem” in “nagajanja njihovim”. Zato ni čudno, da je med najbolj navdušenimi na tem delom zakona tudi znani levičarski medijski aktivist Domen Savič. Hkrati ta zakon iz sistema državne finančne pomoči medijem (letos 4,1, prihodnje leto pa že 8 milijonov evrov) avtomatično izloča tako imenovane desne medije, ker naj bi bili lastniško posredno ali neposredno povezani s politično stranko SDS. Iz sistema državne finančne pomoči sva med drugim avtomatično izločena tudi midva s Petrom Jančičem, saj najina medija (Požareport in Spletni časopis) nimata po tri zaposlene v uredništvu, kar za morebitno odobritev finančne pomoči digitalnim medijem zahteva predlagani ZMed. Po drugi strani pa bodo državne finančne pomoči medijem deležni provladni NVO-ji in še naprej razne Anuške Delić, ki bodo svoje bloge in aktivistične projekte razglasili za medije, če jih še niso, sodelavce-nevladnike pa za novinarje v uredništvih. Toda največ denarja iz tega zakona si lahko obetajo medijski tajkuni (Odlazek, Petrič, Bojan Petan …), ki jim bo država arbitrarno financirala celo prehode iz tiskanih v digitalne medije, čeprav so se ti prehodi zgodili že pred dvajsetimi leti. Vsi (omenjeni in drugi) lastniki večinskih medijev so sicer milijonarji, zato je absolutno vprašljivo, ali njihovi mediji res potrebujejo državno finančno pomoč ali gre samo za vladno financiranje njihovih zasebnih medijev, ki so gospodarske družbe, z denarjem davkoplačevalcev, pri čemer medijski tajkuni to vladi in vsem na očeh vračajo z dogovorjeno provladno uredniško politiko.”
