Piše: Bogdan Sajovic
Delovanje poslancev Gibanja Svoboda v zadnjih nekaj mesecih je svojevrstna repriza duha, ki je vladal v mili mi domovini v »narodnoosvobodilnem« letu 1945.
Izvajanja na sejah državnega zbora, v njegovih delovnih telesih ter v preiskovanih in običajnih komisijah, spominja na postopke, o katerih smo lahko brali v spominih tistih, ki so preživeli boljševistično divjanje po »osvoboditvi«. Pri razumskemu delu državljanov izvajanja golobistov sprožajo nejevero, posmeh, jezo ali gnus, odvisno od karakterja. In temu ustrezni so komentarji na spletnih omrežjih.
Osebno se z večino teh komentarjev globoko strinjam, moti pa me, kadar poslance Svobode kdo primerja z inkvizicijo. V nasprotju z neoboljševiki, ki bi najraje bili sodniki, tožilci, porota, in če bi se le dalo še eksekutorji v eni osebi, je bilo v inkvizicijskem postopku točno določeno, da posvetna oblast izvaja sojenje, inkvizitor, od tod njegov naziv, pa sprašuje. V današnjem jeziku bi bil inkvizitor sodni izvedenec, ki ocenjuje, ali je obtožena oseba heretik ali ne. Nekdanji inkvizitor je zaradi tega moral imeti znanje o obravnavani materiji; nekdanji inkvizitorji so tako imeli doktorat iz teologije ter praviloma še doktorate iz cerkvenega in civilnega prava, bili so torej intelektualna špica tedanje družbe. Namen inkvizitorja ni bil uničenje obtoženca in ga na vsak način spraviti na grmado, saj to za inkvizitorja ni bila zmaga, temveč poraz, ker bi heretikova duša odšla v pekel in bila večno pogubljena; inkvizitorjev cilj je bil obtoženega prepričati, da se odreče hereziji in si reši dušo.
Zadnje, a ne nazadnje, inkvizicijski postopek je bil zelo natančno predpisan s strani Svete stolice, da bi preprečil morebitno samovoljo in kršitev postopka je imel resne posledice za udeležene. Skratka, primerjati postopek inkvizicije s postopki Golobovega kluba histeričark je kratko malo groba žalitev inkvizicije …
