Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Tri “hude bejbe”, tri skrajno leve politične “frčafele” so se ujele v lastno zanko*
Ko zjutraj se je prebudila hudičevka prelepa, mlada, Torturela, v deželi Pekel po imenu, se je najprej ljubko pretegnila. Vstala je, prigriznila rogljiček, kavico popila, kot Audrey Hepburn pred izložbo Tiffanyja. Nato pa – res nekoliko še neurejena, vendar zala – se v kopalnico je napotila.
Se nežno je oprhala, kožušček si “sfenirala”, kopitca polakirala, rožičke z belimi cvetovi okrasila. Na usteca še nežno “pink” mazilo, in na trepalnice Diorjevo “črnilo”, pa bluzo “di Armani”, mini krilo iz Pariza. Da, v Peklu – Torturela – je bila, najlepša gizdava “giza”, kot “misici” Pekla se pač spodobi.
A preden je odšla v središče svojega mesta, da njeno “stajling” delo ves ženski svet v “foušijo” – in moškega v norijo – bi pognalo, se Torturela je postavila še pred veliko, veliko ogledalo, ki ga je vprašala: “Katera najlepša je – tudi danes – v deželi Pekel? Nato pa je dolgo, dolgo, nenavadno dolgo, čakala, veliko dlje, kot običajno.
Odgovor pa porazen, za Torturelo pravo gorje:
“Vi, Torturela, najlepši v deželi ste tej, ampak predsednica parlamenta, in še dve iz politike njene, v Sloveniji sosednji, kjer je še huje kot je pri nas, v Peklu, so še tisočkrat “hujše bejbe” od vas, miss Torturela.”
“Gromska strela,” izgubi oblast nad sabo prva lepotica Pekla:
Naj le bodo, tam, tam na sončni strani Alp, ali kako se že reče, “najujše bejbe” one – tri! V deželi tej peklenski, mili domovini naši, pa sem jaz edina. Jaz sem prva, tudi zgodovinsko pomembna, samo jaz in samo jaz, edina – prva in prva, prva, prva – Torturela – prava, uradna prva “Miss Pekla”. Zato ne bom, ne bom, ne bom dovolila, da hvališ druge, “špegu” ogabni. Pazi! In več “nagravžno ne blebetaj” o tistih treh “babah”, pod Alpami, kako so “bejbe hude”, še hujše od “hudičevke Torturele! Ker so – in bodo – samo navadne – skrajno leve – “frčafele”, ti nagnusni “špegu”
Nas, našo deželo Pekel, pa je ovekovečil sam genij Dante, genij vseh genijev v zgodovini literature. In naj ne omenim svojega pra- pra- pra- (in še več tisočkrat pra-) pradeda, ki sta ga ovekovečila Dostojevski (v Bratih Karamazovih) in Thomas Mann (v romanu Doktor Faustus) pa še veliko drugih. Ti, ogledalo “nagravžno”, neumno teslo, pazi, ker te bom stolkla na koščke, če mi samo še enkrat poveš kako – takšno kot danes – neumno resnico.
Opomba
* Ker so v Sloveniji hudi časi že skoraj levega fašizma, brez dovoljene opozicije, poudarjam, da ta – moja – pesem v prozi ni niti motivno niti tematsko kakorkoli povezana s tremi gospemi na naslovnici zadnje – zgodovinsko pomembne – revije Demokracija. Naj jo – mimogrede – toplo priporočim v branje vsem slovenskim državljanom, ki ljubijo resnico in pravico.
