Piše: Gašper Blažič
Torek, 26. novembra 2024. Za ta dan, ki je bil po naključju tudi praznik posvetitve celjske stolne cerkve in rojstni dan blaženega Antona Martina Slomška, je bilo spet napovedano sojenje Janezu Janši, Branku Kastelicu in Klemenu Gantarju v zadevi Trenta.
Naj spomnimo: formalno nekdanjemu direktorju Imosa Branku Kastelicu sodijo zaradi domnevnega oškodovanja Imosa, Janši in nekdanjemu direktorju Eurogradenj Gantarju pa zaradi pomoči pri tem dejanju. In razlog? Ker je Imos prodal Janši večje stanovanje v zameno za manjše stanovanje ter za »ničvredno« posestvo v Trenti, ki naj bi ga bil Imos krepko preplačal, čeprav smo v naših člankih v Demokraciji že zdavnaj dokazali, da to ni res. A očitno tožilstvo meni, da bi Imos za posestvo moral odšteti toliko, za kolikor sta vrednost ocenili cenilki Breda Zorko in Nikolaja Kogovšek Gilčvert. To pa je krepko manj od vrednosti, za kolikor je Imos kupil to posestvo.
Sojenje prestavili iz dvorane v sobo!
Že ob pol devetih dopoldne se je na Prešernovi cesti v Celju pred sodiščem zbrala peščica protestnikov. Pričakovati je bilo, da se bo javnost lahko udeležila sojenja v nekoliko večjem številu, saj je bilo v napovedniku na spletni strani sodišča zapisano, da bo sojenje v dvorani št. 19 v pritličju sodne zgradbe, omenjena dvorana pa je največja na tem sodišču. No, očitno so si na sodišču premislili in kraj obravnave zadnji hip spremenili ter dodelili sojenje v prvo nadstropje v eno od sob, kjer je prostor za javnost, tudi za novinarje, zelo pičlo odmerjen. Varnostna služba na sodišču je spustila naprej samo tri predstavnike javnosti, vsi drugi so morali počakati zunaj. Takšen je pač red. Tudi znotraj sodišča je bilo varovanje močno okrepljeno v primerjavi z dosedanjimi obravnavami v zadevi Trenta.
Izreka sodbe še ni, zaslišali Remškarjevo in Majnika
Če smo bili s preteklih obravnav vajeni, da se je kafkovsko sojenje zavleklo celo do poznih popoldanskih ur, so tokrat zaslišali samo dve priči: nekdanjo Imosovo stečajno upraviteljico Branko Remškar in nekdanjega Imosovega komercialnega direktorja Mitjo Majnika, ki je bil to jesen že drugič na sodišču. Pričati bi moral že pred kakšnim mesecem dni in pol, vendar zaradi velikega števila drugih prič in tudi precej dolgih zasliševanj menda ni prišel na vrsto. Remškarjeva je med drugim dejala, da so za vse nepremičnine, ki so se znašle v stečajni masi, izdelali cenitve po tržni in likvidacijski ceni, večinoma so jih tudi že prodali. Na vprašanje Kasteličevega zagovornika Gorazda Fišerja, ali so te prodajali po ocenjenih vrednostih ali pa vendarle tudi po višji cenah, je dejala, da je to bilo zelo različno. Se pa Remškarjeva ni spomnila, da bi jo kdorkoli posebej kontaktiral in se zanimal za nakup nepremičnin v Trenti, čeprav so to v nekaterih primerih interesenti poskušali, a jih je napotila na uradne postopke, ki jih je peljala v tej zvezi. Primopredajo je ob stečaju opravila s takratnim direktorjem Jožetom Novakom (sedanjim ministrom, ki je tudi že pričal, op. G. B.), glede posameznih poslov pa se je pozneje največkrat slišala z Majnikom, vendar ne tudi glede Trente. Na izrecno vprašanje odvetnika Fišerja je potrdila, da s Kastelicem o teh zadevah ni govorila. Njeno pričanje je bilo dokaj kratko.
Precej daljše je bilo zaslišanje Majnika, ki je v nasprotju z navedbami tožilcev zavrnil trditev, da je sodeloval z eno od cenilk, ki je ocenila Trento, češ da so cenilce v glavnem najemali tisti, ki so Imosu ponujali zemljišča za odkup. Tudi omenjena cenilka naj bi te cenitve izvajala kot neke vrste »popoldansko obrt«. Kot je še dejal Majnik, Imos pred nakupi nepremičnin nikoli ni naročal cenitev, pač pa so sami izdelovali »strukturo cene«, pri čemer pred nakupi največkrat niti niso delali konkretnih načrtov, pač pa so preučili različne možnosti in se na koncu odločili na podlagi potencialnih tržnih donosov. Majnik je na zaslišanju tudi dejal, da si je zemljišče v Trenti ogledal, vendar je bilo zanj vredno precej več kot ocenjenih 17 tisoč evrov. Kot direktor si takšnega zemljišča ne bi drznil prodati za tako nizko ceno. Na vprašanje tožilca, ali so pred nakupom zemljišča glede na vse omejitve znotraj Triglavskega narodnega parka preverjali tudi izvedljivost idejnih projektov, je Majnik odvrnil, da če bi ocenjevali izvedljivosti vsakega projekta, potem Imosa sploh ne bi bilo, saj ne bi sklenili nobenega posla.
Celoten članek preberite v novi številki Demokracije.
