2.3 C
Ljubljana
nedelja, 24 novembra, 2024

(INTERVJU) “Z zgrešenimi fundamenti nihče ne more zmagati. Ob nejasnih politikah tudi ne moraš prepričljivo komunicirati z volivci.”

Piše: Bogdan Sajovic

Z dr. Igorjem Kovačem, raziskovalcem na Centru za mirovne in varnostne študije na Kalifornijski univerzi v San Diegu in na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju, smo se pogovarjali o nedavnih ameriških volitvah.

Vas je izvolitev Trumpa presenetila?
Ne. Družbena tkanina oz. okolje teh volitev je bilo v prid Trumpu (4 od 5 ključnih tem volitev), javnomnenjske ankete so v povprečju dajale prednost Trumpu, v zadnjih 3 letih je bil očiten porast registriranih republikancev v vseh zveznih državah, podatki iz predčasnih volitev pa so kazali na povečanje števila republikanskih volivcev. Pred volitvami sem predvideval, da je najverjetnejši scenarij široka in plitka zmaga Trumpa. Široka je bila, a hkrati ne plitka, vendar ne globoka. O slednji, globoki zmagi, bi lahko govorili, če bi zmagal z več odstotki prednosti v Wisconsinu, Michiganu in Pensilvaniji. Posledično bi verjetno v tem primeru zmagala tudi republikanska senatorska izzivalca v Wisconsinu in Michiganu. Tudi razlika v Nevadi, čeprav občutna (3 %) ni bila taka, da bi Trumpova zmaga za seboj potegnila čez ciljno črto tudi senatorskega kandidata Sama Browna, ki ima neverjetno zgodbo: leta 2008 je kot vojak v Afganistanu utrpel hude poškodbe, njegov obraz se je dobesedno stopil. Navsezadnje pa niti obetajoča večina v predstavniškem domu ne bo velika za republikance. Predvidevam, da bodo imeli 222 kongresnikov, večina pa je 218. Nekaj kongresnikov bo torej odločalo o sprejemanju zakonodaje, kar bo zahtevalo veliko spretnosti na strani republikanskih voditeljev v predstavniškem domu. V senatu, kjer je večina 50, pa bo večina udobnejša – 53.

Je bila napaka demokratov, da Harrisova ni šla skozi nominacijski postopek, ampak jo je nastavil strankin establišment?
Vsekakor, vendar to ni bilo bistveno. Ključno je bilo, da demokrati niso razumeli, da imajo problem politik in ne problema sporočanja. Z zgrešenih fundamentov nihče ne more zmagati. Ob nejasnih politikah tudi ne moraš prepričljivo komunicirati z volivci. Slednji so želeli izvedeti konkretne predloge, kako bi se demokrati soočili z njihovimi težavami. Namesto tega so bili deležni moraliziranja, da njihove težave niso prave oz. niso resnične. Na primer, demokratska mantra je bila, da je inflacija v zadnjih mesecih padla. Drži, vendar ljudje občutijo inflacijo akumulativno. Dvomestna inflacija izpred mesecev ima torej obstoječ in realen vpliv na današnje ravnanje potrošnikov in volivcev. Takšne pozicije so demokrate odtujile od ljudi, zato so se ti odločili za nekoga, ki je vsaj konkretno povedal, kako se bo soočil s težavami, ki jih občutijo.

Demokrate so podpirali skoraj vsi veliki mediji, za oglase so porabili dve milijardi dolarjev in vseeno izgubili ne le Bele hiše, ampak tudi senat. Ali to pomeni konec vpliva velikih medijev na politične kampanje?
Že nekaj časa beležimo padec zaupanja Američanov v medije. Celo pri mladih (mlajši od 30 let) Gallupova raziskava iz oktobra 2024 pravi, da jih samo 26 odstotkov zaupa medijem. A po drugi strani vidimo povečano gledanost netipičnih medijev – npr. podcastov. Če ima podcaster Joe Rogan 18,5 milijona sledilcev na YouTubeu, kaj ni potem on oz. njegov podcast velik medij? Medijska krajina se je torej spremenila. Veliki mediji so sedaj drugi kot pred desetletji. Vplivni mediji so drugi kot pred desetletji. Vendar vpliv medijev na ljudi ostaja. Tega se je Trump zavedal in svojo kampanjo vodil tudi prek novih medijskih kanalov. Tudi zato je dobil neverjetnih 46 odstotkov glasov mlajših od 30 let.

Trump je dobil večji odstotek glasov manjšin (črncev, Latinoameričanov, Judov), ki praviloma podprejo demokrate, čeprav so ga nasprotniki obtoževali nacizma in rasizma. Kako to komentirate?
Čeprav je Trump dobil manj kot 20 odstotkov glasov temnopoltih Američanov, je to še vedno 15 odstotnih točk več kot Mitt Romney leta 2012 – zadnji predsedniški ne-Trump kandidat republikancev – in 10 odstotnih točk več, kot jih je sam dobil leta 2016. Dinamika je enaka pri Latinoameričanih, le da so odstotki nekoliko večji, saj je pri slednjih Trump dobil približno 45 odstotkov glasov. Zanimivo je tudi, da je Trump zmagal v okrožju Anson v Severni Karolini, kjer je večina volivcev temnopoltih in kjer je republikanec zmagal šele drugič od konca državljanske vojne (prva zmaga je bila leta 1972). Nekaj podobnega se je zgodilo tudi na jugu Teksasa v okrožju Starr. Volivci v tem okrožju so kar 97-odstotno Latinoameričani in okrožje ni volilo za republikanca od 1892. To je Trumpu uspelo, ker je deloval iskreno in pristno: znal je identificirati teme, ki najbolj težijo volivce – inflacija, ekonomsko stanje, cena stanovanj, kriminal, nezakonite migracije –, in nato ponudil svoj odgovor na te skrbi. Zato ni čudno, da je celo v nekaterih mestnih okrajih dobil 30 odstotkov glasov. In ne ne gre spregledati, da je poleg tretjine glasov judovskih volivcev prejel tudi tretjino glasov muslimanov. Oboji upajo, da bo Trump prinesel mir na Bližnji vzhod.

Kaj se bo zgodilo s sodnimi postopki proti Trumpu, zdaj ko je bil izvoljen za predsednika?
Ločiti moramo zvezne in državne sodne postopke. Zvezni bodo takoj ustavljeni in umaknjeni. Državno tožilstvo bo namreč v konfliktu interesov, ko gre za predsednika ZDA, in bo postopke ustavilo. Prav tako ima predsednik ZDA imuniteto. In navsezadnje, Trump lahko umakne ali odpusti tožilca Jacka Smitha, ki je vlagal zvezne procese proti njemu. Potem pa so tu procesi na državni ravni, na katere zvezna oblast nima vpliva. Ima pa jo predsedniška imuniteta, kar je opozorilo vrhovno sodišče v nedavni sodbi. Čez nekaj dni bo torej sodnik v New Yorku Juan Merchan, ki je sicer donator Demokratske stranke, njegova hči pa je svetovala več demokratskim kandidatom, moral presoditi, ali lahko zavoljo te imunitete zavrže svojo obsodilno sodbo. Če tega ne bo storil in bo obsodil Donalda Trumpa, kar mislim, da se bo zgodilo, se bo Trump lahko pritožil. Potem bo ta primer romal na višja sodišča, kjer, mislim, bo v celoti zavrnjen. Primer v Georgii pa je zaradi proceduralnih nepravilnosti – intimni odnos med tožilko Fani Willis in njenim namestnikom Nathanom Wadom, ki je bil tudi v rednih stikih z Belo hišo – de facto mrtev. Predvidevam, da ga bo Georgia sama umaknila.

Dr. Igor Kovač. Foto: Polona Avanzo

Kaj menite o Trumpovih načrtih za okrevanje ameriškega gospodarstva? Borze so se na Trumpovo izvolitev odzvale pozitivno …
Morda je bilo vedno znova v ozadju drugih tem in izjav v volilni kampanji, a Trump je večkrat izpostavil, da bo vodilo njegove mednarodne, monetarne in finančne politike ohraniti ameriški dolar kot osrednjo valuto v mednarodnih ekonomskih odnosih. Podobno kot leta 1971 se ZDA soočajo s Triffinovo dilemo. Robert Triffin je bil belgijski ekonomist, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja pisal o navzkrižju interesov hegemona – kratkoročnih in domačih ter dolgoročnih in mednarodnih. Hegemon, čigar valuta je osrednja svetovna valuta, mora dobavljati to valuto drugim državam ter zato ob tem imeti velik primanjkljaj na tekoči bilanci – trgovinski primanjkljaj torej. To neravnotežje povzroča pritisk na domačo družbenoekonomsko situacijo in hegemon se mora odločiti, kako bo uravnotežil te različne interese ali pa se postavil na stran enega ali drugega. Leta 1971 je Nixon unilateralno razvezal ameriški dolar iz zlata ter s tem začel obdobje fleksibilnih menjalnih tečajev. Druge nehegemonske države pa so namesto zlata bile pripravljene sprejeti ameriški dolar kot valuto svojih rezerv in mednarodne menjave ter fleksibilne valutne tečaje. S tem se je končalo obdobje t. i. Brettonwoodskega sistema in Nixon je kreiral nov mednarodni monetarni sistem, ki je temeljil na fleksibilnih menjalnih tečajih, suvereni monetarni politiki in prostem pretoku kapitala. Podobno danes kakor v letih pred 1971 nehegemonske države izigravajo sistem na račun hegemona – ne izvajajo prilagoditvenih ukrepov na podlagi svojih plačilnih bilanc (valutna apreciacija in depreciacija), kar hegemona ne bi postavljalo pred opisano Triffinovo dilemo. Obetam si torej nekaj podobnega kakor 1971. ZDA bodo − bodisi pod Trumpom ali pa pod enim izmed prihodnjih predsednikov − postavile mednarodni sistem na rob in nehegemonske države pred zid. Slednje se bodo morale odločiti, ali bodo sprejele nov sistem, ki ga bodo predlagale ZDA in ki bo razrešil zdajšnje neravnovesje ZDA, ali pa bodo efektivno končale svetovno monetarno ureditev in svetovni red, kot ga poznamo. Posledično bomo priča mednarodnemu kaosu, podobnemu kaosu izpred stoletja med obema svetovnima vojnama. Slednji scenarij je najslabši za Evropo, ki je najbolj neprilagojena na mednarodni kaos. Kot rečeno, ZDA bodo to morale storiti v prihodnosti. Morda ne Trump, vendar nas to vprašanje v naslednjem desetletju čaka. Zato je zaželeno, da EU dobro premisli, kaj je naš dejanski domet in kaj so naši dejanski interesi.

Trump napoveduje množične deportacije nezakonitih migrantov. Lahko to stori oziroma ali lahko to sodišča blokirajo?
Nezakonito vstopanje v državo je po svoji definiciji nezakonito, tako da tu ni pravnih zadržkov. Če oseba želi zaprositi za azil, mora to storiti na točki vstopa v državo. Drugo vprašanje pa je, kako bodo zvezni uradi – npr. ICE (U.S. Immigration and Customs Enforcement) – sodelovali z lokalnimi. Guvernerji Kalifornije (Gavin Newsom), Illinoisa (Robert Pritzker), Massachusettsa (Maura Healey) in New Jearseya (Phil Murphy) so že dejali, da bodo prepovedali lokalni policiji sodelovati z zvezno administracijo pri vračanju nezakonitih migrantov. To bo vsekakor zapletlo, otežilo in verjetno tudi zavoljo tožb upočasnilo izvajanje te politike. A vendar je Trump tudi dejal, da bodo prioritetno deportirali kriminalce. Ob naraščanju kriminala nezakonitih migrantov po vseh ZDA bo omejevanje vračanja nezakonitih migrantov težko politično argumentirati in politično preživeti. Navsezadnje so tudi v tej luči volivci prepričljivo izvolili Trumpa. Zato mislim, da gre bolj za politično pozicioniranje demokratskih guvernerjev za vodstvo Demokratske stranke.

Se lahko nadejamo kakšne korenite spremembe v ameriški zunanji politiki?
Trump ima drugačno filozofijo kakor demokrati. Idealizem institucionalizma in politike pomiritve (ang. appeasment) bo zamenjal za zadržanost, nepredvidljivost in odločnost pri uporabi sile. Na začetku bo želel razbiti operacionalizacijo zavezništva avtoritarnih držav Rusije, Kitajske, Severne Koreje in Irana. Tega se bo lotil na dveh koncih – Ukrajina in Bližnji vzhod. Želel bo izolirati Iran, obuditi Abrahamove sporazume in zagotoviti mir v Ukrajini. S tem bi vzpostavil klin med Rusijo in Kitajsko ter tako onemogočil sodelovanje omenjenih štirih avtoritarnih držav. Prav tako bo takoj želel povrniti odvračalno moč ZDA, torej bo moral pokazati zmogljivosti ZDA in to, da si jih upa uporabiti. Slednje bo najverjetneje najbolj očitno v odnosu do Irana. Iran je v zadnjih štirih letih izvedel 300 napadov na vojake in baze ZDA na območju. Ne gre za iranske proksije, pač pa za sam Iran. Bidnova administracija se na to ni prav posebno odzvala. Trump bo drugačen. Generali so obstoječi administraciji podali 100 vojaških tarč v samem Iranu, a Biden ni odgovarjal s silo. Trump prav gotovo bo, če in ko bo treba.

Mislite, da bo Trump res »z enim telefonskim klicem« končal vojno v Ukrajini?
Trump in Zelenski sta se srečala in govorila že večkrat pred volitvami v ZDA. Po volitvah pa smo lahko videli tudi takojšnjo izjavo Putina in Zelenskega, da pričakujeta in bosta z zanimanjem prebrala Trumpov predlog. Predvidevam, da bo Trump izkoristil svoj korektni odnos s Putinom in signaliziral, da bo predlagal samo en mirovni sporazum. Če ga Rusija ne bo sprejela, bodo potem ZDA podprle Ukrajino z vsem, kar imajo. To bo torej palica za Rusijo, korenček pa verjetno ozemlje – koliko in kaj, pa lahko samo ugibam. Na ukrajinski strani bo korenček vezan verjetno na NATO in EU, palica pa pogojevanje podpore. A vse to je samo moja domneva.

Se bodo ZDA pod Trumpom spustile v gospodarsko vojno s Kitajsko?
Trump bo želel vzpostavil reciprociteto. Zanj je nesprejemljivo, da ima Kitajska na določene izdelke iz ZDA 100-odstotno carino, v obratni smeri pa je slednja 0 odstotkov. Visoke carine na kitajske izdelke bodo prisilile Kitajsko, da bo primorana še bolj subvencionirati svoja podjetja, kar bo povzročilo še dodatne težave v kitajski proračunski politiki. A teh ukrepov ne smemo gledati neodvisno od drugih – monetarnih in finančnih odnosov. Tuji kapital se namreč umika iz Kitajske, domača potrošnja se ne dviguje, juan pada in njihovi borzni indeksi tudi. Ob zelo problematični demografski sliki, brezposelnosti mladih, nepremičninsko-gradbeniškem balonu imajo ZDA na voljo veliko več ekonomskih vzvodov kakor Kitajska. Slednja bi lahko odnose zaostrila z blokado izvoza redkih kovin.

Kakšna bo usoda »zelenega prehoda« v naslednjih štirih letih? Bodo ZDA izstopile iz mednarodnih podnebnih dogovorov?
Mednarodni dogovori so le malo vredni, če ni želje po njihovi implementaciji. ZDA so izstopile iz Kjotskega sporazuma, a so po tem hitreje in v večji meri zagotavljale okoljevarstvene standarde za toplogredne pline. Predvidevam, da se bo nekaj podobnega zgodilo sedaj. Trump bo umaknil subvencije in direktive oblasti za zeleni prehod. Vendar želja vseh ljudi je bolj zdravo okolje. In za slednje so pripravljeni tudi nekaj plačati. Ne marajo pa, da jim država narekuje, kaj morajo storiti. Tako bodo zasebne pobude in ravnanje potrošnikov sledile ideji čistega okolja. Ena od Trumpovih prioritet, povezanih z okoljem, je tudi zdravje Američanov, fizično in psihično. Zato je tudi začel sodelovati z Robertom Kennedyjem mlajšim, saj je to njegovo poslanstvo.

Trump napoveduje, da bo po Mileievem zgledu sesekal zvezno birokracijo. Menite, da se bo tega dejansko lotil in ali ima možnost za uspeh?
Del birokracije, ki nima zaslombe v ustavi ZDA, npr. šolstvo, je prvi na seznamu, ki ga lahko ukine. Slednjega ni težko izvesti. Vendar bodo morale njihova dela, zlasti sredstva, ki jih upravljajo, prevzeti druge pisarne. To pa je teže izvedljivo. Prav tako število ministrstev ni glavni problem. Problem je njihova neučinkovitost, finančna razsipnost in količina papirologije. Tega se lahko Trump loti brez ukinjanja ministrstev. Prav tako ukinitev ministrstev ne pomeni avtomatsko manj papirologije in finančnih prihrankov. Če bo Elon Musk zadolžen za reformo ustroja javne uprave, ga čaka najprej veliko dela, da spozna vse procese v sistemih. Da je sicer mojster v tem, priča naslednja anekdota: Musk je vzpostavil podatkovni center za umetno inteligenco v 19 dneh, za kar bi po prepričanju NVIDIA, vodilnega podjetja na področju izdelovanja čipov, namenjenih za delovanje umetne inteligence, bila potrebna kar štiri leta. Pa vendar, velja izpostaviti, da politika in njene zakonitosti niso ekvivalentne poslovanju. Mnogo poslovnežev se je v politiki opeklo.

Dr. Igor Kovač. Foto: Polona Avanzo

Gibanje »Tea Party« je pred dobrim desetletjem prevzelo Republikansko stranko, a hitro ugasnilo. Menite, da bo gibanje MAGA obstojnejše, da bo »preživelo« Trumpa in ostalo vodilna sestavina republikanske politike?
T. i. čajankarji niso prevzeli Republikanske stranke. Leta 2010 so bili avantgarda republikanske zmage na vmesnih volitvah. Njihov ostanek lahko danes vidimo v kongresu kot ‘Freedom Caucus’, libertarno krilo republikancev. Čajankarji niso imeli enotnega pogleda kako naprej, niso imeli resnega voditelja. Združeval jih je odpor do vse večje moči zvezne vlade v Washingtonu v odnosu do zveznih držav. Z MAGA je drugače. Imajo voditelja in imajo konkretiziran enoten politični program. Še več, če smo 2016 še imeli nekaj neokonservativnih republikancev, teh danes praktično ni več. Prav tako že dolgo ni več republikancev tipa Rockefeller. Vračajo pa se demokrati tipa Reagan. Prav tako praktično ni več starega republikanskega establišmenta. Vodenje Republican National Committee, Republikanske stranke torej, pripada Trumpovim ljudem, med drugim njegovi snahi Lari. Eden zadnjih »establišmentovcev«, senator iz Kentuckyja Mitchell McConnell, sestopa kot vodja republikancev v senatu. Zanimivo bo opazovati, kdo bo prevzel njegovo vlogo. Predvidevam, da bo zmagal nekdanji guverner Floride in od 2019 senator iz te države Richard Scott. Prav tako mnogi analitiki pišejo o repozicioniranju obeh strank. Republikanci postajajo stranka delavcev, demokrati pa elitistična stranka zelo izobraženih ljudi iz velikih tehnoloških in finančnih podjetij na obeh obalah ZDA. Verjetno bomo tej situaciji priča v prihodnje. Bo pa zanimivo opazovati boj za Trumpovo nasledstvo. Slednje lahko to novo koalicijo različnih profilov ljudi in volivcev Republikanske stranke razbije in tako bomo znova priča repozicioniranju čez štiri leta.

Biografija
Igor Kovač je raziskovalec na Center for Cyber Strategy and Policy, University of Cincinnati, kjer je tudi doktoriral leta 2022, ter na Center for Peace and Security Studies, University of California, San Diego. Med 2018 in 2020 je bil raziskovalec na Institute for Security and Studies, George Washington University. Od 2020 do 2022 pa je zasedal mesto svetovalca za zunanjo politiko predsednika Vlade Republike Slovenije.

Intervju je bil prvotno objavljen v Demokraciji.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine