Piše: Tanja Brkić, novinarka in vplivnica
Že od leta 2016, ko je Donald Trump prvič kandidiral za predsednika ZDA, jim je bil trn v peti. Nihče ni pričakoval, da bo priljubljeni podjetnik in televizijski človek kandidiral na predsedniških volitvah, kaj šele da bo zmagal. Vse od tistega časa naprej pa je postal državni sovražnik številka ena za globoko državo in demokrate, ki so si leta 2020 (z domnevno prevaro) zagotovili predsedniški stolček za naslednja štiri leta. A napadi na Trumpa se niso končali, saj je Trump postal ikona srednjega razreda republikancev, za katere je imel izostren posluh. Globoka država se je zato spravila nanj z vso silo – sprva na njegovo integriteto, na njegove finance in eksistenco in nazadnje celo na njegovo življenje.
Človeški nagon nalaga, da se nevarnosti umaknemo, izognemo, ko nam ta preti, in skoraj vsak bi se v trenutku, ko bi nanj streljali, sklonil in čim prej umaknil s tega mesta – a ne Trump. Nasprotno, njegova reakcija je bila tako močna, da se je zapisala v spomin vsem, ki so bili na shodu, pa tudi tistim, ki niso bili. Fotografija njegove pokončne drže z dvignjeno roko v zraku se je zapisala v zgodovino, s tem pa se je dodobra razkrila njegova lastnost, ki ga tako močno opredeljuje in loči od drugih.
Pogum namreč – ta se pokaže v kriznih situacijah in to je tisto, kar med drugim določa pravega voditelja, ki so ga Združene države Amerike zdaj močno potrebovale. Eliminiranje škodljivih prebujenskih ideologij in reševanja gospodarstva svetovne velesile se lahko loti le človek, ki ne pozna strahu in v kriznih situacijah ne zbeži. Po poskusu atentata ni obstajalo več niti malo dvoma, da je prav on ta voditelj in rešitev enačbe za ZDA.
Še v vsaki demokratični in pravni državi bi bil poskus atentata na kandidata za predsednika prva in edina tema vseh medijev, zato dejstvo, da v ZDA ni bilo tako, pove dovolj o slabem stanju demokracije svetovne velesile. Še huje, zdelo se je, da so okrivili »prvega, ki je prišel mimo«, nato pa popolnoma potihnili. Osrednji in levi mediji, ki so že davno zapustili vlogo informacijskega kanala in prevzeli vlogo branitelja vladajočih, so se namreč začeli ukvarjati z novo kandidatko za predsednico. Globoka država je Joeja Bidna umaknila in ga nadomestila s Kamalo Harris, ki je do svoje pozicije prilezla prek intimnega poznanstva z nekdanjim županom San Francisca Willijem Brownom. To je znano dejstvo, ki pa niti malo ne preseneča glede na njene uboge intelektualne sposobnosti, ki jih je v zadnjih treh mesecih predstavila svetu. Njen nevrotični smeh, oponašanje različnih dialektov z namenom pridobivanja volivcev in (pre)dolge besedne solate so bili le trije v nizu njenih trikov, s katerimi je želela zakriti svoje pomanjkanje znanja o katerikoli pomembnejši zadevi. Demokrati so močno računali na žensko kandidatko, ki ni belka – posledično bi tako ubili dve muhi na en mah, prinesla bi glasove temnopoltih volivcev, predvsem pa so računali na ženske, saj te veljajo za najbolj zveste volivke že od leta 1980. Harrisova je na podlagi svoje zlagane »temne polti računala tudi na podporo temnopoltih, drugih ras in priseljencev, ki jih je Bidnova administracija v štirih letih brez nadzora spuščala v državo. A ni pomagalo. Ni pomagalo, da je v svoji knjigi kot svojo babico predstavila temnopolto gospo, ki je bila pravzaprav zaposlena na njihovem posestvu na Jamajki. Medijski linč, številne obtožbe proti Trumpu brez podlage, celo združeni Hollywood na shodu demokratov – NIČ od tega ni več zaleglo, ko je delavski razred Američanov stopil skupaj in zahteval spremembe. Za Trumpa so glasovali tako mlajši, temnopolti in celo večji delež Latinoameričanov, ki so spregledali levičarske medijske manipulacije in se na volitvah odločili ZA svojo družino, ZA boljše življenje in ZA boljši jutri. Američani so se prebudili in spregledali onkraj sovraštva »proti Trumpu« in t. i. antitrumpizmu, s katerim so demokrati zadnja štiri leta zastrupljali ljudem pamet.
Donald Trump nikakor ni ukradel volitev 2024. Zmagal je – jasno in celovito. Demokrati so opozarjali, da so Trump in njegovi podporniki pripravljeni ugrabiti demokracijo. Zdaj morajo skrušeno priznati še eno resničnost: Trumpovo gibanje je ne glede na njihove številne etikete in nestrpnost do njega in njegovih podpornikov trenutek, ki se bo zapisal v ameriško zgodovino kot popoln in močan izraz demokracije.
Američani so spregledali, kdaj bomo mi?
