Zgodovinar Jože Dežman je v časopisu Delo odgovoril Spomenki Hribar, ki ga je zaradi nastopa v oddaji Pričevalci Jožeta Možine, v kateri je bilo govora o povojnih pobojih in komunističnih zločinih na Slovenskem, ostro kritizirala in pozivala celo k prepovedi oddaje.
Dežman je zdaj Spomenki Hribar očital, da je s svojimi dejanji nekoč ustavljala desnico, zdaj pa da ustavlja resnico, ko ne premore dovolj poguma, da bi presegala kočevski krog, kot se je izrazil. Borce je primerjal s kočevskimi medvedi, ki so živeli na svojem kočevskem obzorju, ki ga je določalo bogato zaščitno območje borčevskega medveda. Po njegovih besedah ravnanje mnogih borcev in njihovih potomcev še danes zaznamuje to kočevsko obzorje. S svojim obširnim pisanjem v Sobotni prilogi se jim je ponovno pridružila tudi Spomenka Hribar.
“Ali sama ali pa uredništvo si naju z Jožetom Možino označila: Politične in ideološke manipulacije z zgodovino. To ni zgodovina, ampak ideološko potvarjanje, si nama očitala. Sam se nikdar nisem počutil samo kot zgodovinar, vendar pa sem le napisal kar nekaj spisov, ki so jih zgodovinarji ocenili kot odlične (npr. Janko Pleterski, Božo Repe, Tone Ferenc). Vseskozi pa sem iskal nove metodološke in metodične prijeme in se tako ukvarjal z etnologijo, antropologijo, viktimologijo, tranzicijsko pravičnostjo, posttravmatsko stresno motnjo, žalovanjsko motnjo, domoznanstvom, biografiko, življenjskimi zgodbami, zadnje čase pa še z nekro- oz. tanatopolitiko in seveda še s čim,” je v uvodu svojega pisma pojasnil Dežman, ki pravi, da vseskozi skuša dojeti, koliko škode in komu povzročijo okupacija, vojna, revolucija, protirevolucija, kolaboracija, državljanska vojna.
Dežman je v Delu odgovoril Spomenki Hribar, ki se je nanj spravila v sobotni kolumni. (Foto: Nova24TV)
“Tudi tebi, kot drugim kritikom intervjuja, očitam, da ne bereš, poslušaš, kar sem pisal, povedal, in da se ne odzivaš na dejstva, ampak reagiraš iz kočevskega obzorja. Tudi tako, da mi podtikaš svoje strahove, namesto da bi poslušala, kaj sem povedal. Moja izjava je bila, da partizani pobijejo več Slovencev kot okupatorjev, ne pa da so komunisti pobili več ljudi kot komunisti. In v taki maniri je napisano celo tvoje besedilo v Sobotni prilogi. Žal ne prvič in verjetno žal ne zadnjič! Vendar tako se ne ustavlja resnice,” Dežman očita Hribarjevi.
Spomenka Hribar in kolegi leta 2004 skušali prepovedati Možinov dokumentarec Zamolčani – moč preživetja
Dežman je med drugim okrcal pisanje Hribarjeve, da so Pričevalci venomer bolj sovražno obarvani. Spomnil jo je, da so njeni tovariši leta 2004 skušali prepovedati izredno odmeven Možinov dokumentarec Zamolčani – moč preživetja. V njem so takrat nastopili člani Dežmanovega krožka Moč preživetja, v katerem so se zbrale sirote, ki jim je partizansko gibanje umorilo enega ali oba starša. Zamolčani, večkrat nagrajeni, danes sodijo med pričevalsko klasiko. “Tako skušate danes prepovedati Pričevalce. Ker vas motijo, ker pričajo o dogodkih in pojavih, ki jih v kočevskem obzorju ne bi smelo biti,” opominja Dežman.
Kot je znano, mora po načelih tranzicijske pravičnosti demokratična družba, ki izhaja iz poraženega sistema, ki je povzročil zločine, diskriminiral, stigmatiziral in segregiral velike dele prebivalstva, žrtvam izreči opravičilo, jih odškodovati in si prizadevati za resnico. “To, da imajo žrtve pravico, da svobodno in brez nasilja tistih, ki zagovarjajo stran, ki je povzročila zločine, je temelj tranzicijske pravičnosti,” opozarja Dežman, ki se mu zdi ironično, da so vse glasnejši pozivi k ukinitvi Pričevalcev, medtem ko taistih kritikov ne moti oddaja Moja zgodba na Radiu Ognjišče. V tej namreč že od leta 2005 stotine žrtev titoističnega nasilja pripoveduje svoje zgodbe. Dežman Hribarjevi očita, da si očitno domišlja, da je RTV njen medij.
Partizani po vojni množično zapuščali partijo, zato je nastala zveza borcev
Dežman opominja tudi na dejstvo, da ko so oblasti opazile, da številni partizani in pripadniki partizanskega gibanja zapuščajo komunistično partijo, so leta 1948 ustanovile zvezo borcev in borce, ki so se za rente uklonili režimu, zaščitile kot kočevske medvede. “Zato je med borci le malo takih, ki bi upali biti pričevalci, ki bi povedali svojo zgodbo z vsemi nihanji, ki so sodila k stalinizmu in samoupravljanju. Raje so zavezani svoji zvestobi kočevskemu obzorju in ustavljanju resnice.” Dežman Hribarjevo še sprašuje, če niso bile izdaje prebivalcev Slovenije komunistični politični policiji ravno tako zavržno dejanje kot izdaje fašistični, nacionalsocialistični ali domobranski politični policiji.
Omenjeni zgodovinar v pismu ne pozablja še na zakon o vojnih grobiščih iz leta 2003, ki ne sodi v register vojnih grobov: “Toda to ni posledica kake malomarnosti, ampak direktna posledica komunistične ideološke in politične manipulacije z mrtvimi, komunistične tanatopolitike. Posameznik po komunistični ideologiji po smrti ni nič, uporaben je le kot propagandno sredstvo za dominacijo komunističnega novega razreda, torej za oblast manjšine nad večino. In žal tudi tu ne morete iz kočevskega obzorja. Ali zato Mestna občina Ljubljana ne da dveh grobov na Žalah, v katera bi pokopali posmrtne ostanke 65 umorjenih iz morišč in grobišč na Mačkovcu in v Iški? Med njimi je bilo verjetno okoli 60 Romov.”
Ali žrtve porajmosa v Republiki Sloveniji imajo pravico do groba ali ne? Hribarjeva naj to za domačo nalogo razmisli.
T. F./Nova24TV
