Piše: C. R.
Daniel Siter med drugim sodeluje v organizacijskem in publicističnem ustroju mednarodne znanstvene konference »Za človeka gre« na Univerzi Alma Mater Europaea. Je strokovnjak za zgodovino nacizma, nacističnih ujetniških taborišč in nemške okupacijske politike na Slovenskem.
Zakaj vas zanima prav to področje?
Razlogov je več in so večplastni. Doba druge svetovne vojne je obdobje, ki je najodločilneje zaznamovalo povojni čas in ključno vplivalo na okolje, v katerem živimo danes. Njene tragedije, materialne in nematerialne ostaline ter sledi so še vedno vidne na terenu in še vedno živijo v spominu nekaterih redkih še živečih prič(evalcev). Zgodovina totalitarnih sistemov (zlasti fašizma in nacizma) je zame poseben fenomen. Veliko vlogo pri moji karierni usmeritvi je imel sicer moj stari oče, ki je bil izjemen intelektualec. Oboževal je zgodovino, zlasti zgodovino druge svetovne vojne –, čeprav jo je kot prisilni vojni mobiliziranec v nemški vojski v nazorni, žalostni in boleči podobi izkusil na lastni koži. Nanj žal nimam veliko spominov, a tisti, ki obstajajo, so močni. Še danes se spominjam, kako mi je že kot otroku prebiral vsebino iz več kot tisoč strani obsegajoče trilogije o drugi svetovni vojni, ki mi jo je kasneje zapustil. Verjamem, da mi je to pustilo pečat, ki sem ga nosil s seboj ter ga preoblikoval v ljubezen in strast do zgodovine druge svetovne vojne. Slednja me je z leti čedalje bolj zanimala. S tem sem prelomil več kot stoletno tradicijo mojih prednikov, kajti po očetovi strani so bili tako ali drugače povezani s steklarstvom. Pradedek je bil specializirani mojster za izdelavo steklenih vrčev, dedek steklar in delovodja peči, moj oče direktor steklarne. Sam sem izbral pot raziskovalca na Univerzi Alma Mater Europaea in akademsko usmeritev.
Izdali ste tudi knjigo. V kateri smeri raziskujete sedaj?
Znanstvena monografija Rogaška Slatina pod kljukastim križem: zdravilišče med okupacijo 1941–1945 (v prvi izdaji, ponatisu in drugi izdaji) je bila zgodba izjemnega uspeha. S svojimi raziskavami nadaljujem in se tudi pod okriljem doktorske raziskave in disertacije posvečam zgodovinopisni analizi subverzivnega delovanja Kulturbunda in vloge njenih članov na Slovenskem v predvojnem obdobju Jugoslavije (1922–1941) s poznejšimi tragičnimi implikacijami v okupacijskem času (1941–1945) in povojnimi usodami kulturbundovcev (po letu 1945). V številnih poglavjih gre za pionirsko raziskavo, podprto z doslej še neodkritimi, nepregledanimi in javno neobjavljenimi primarnimi viri, ki bo v knjižni obliki izšla v prihodnjem letu; morda z dodatnim prevodom v tuji jezik. Ena mojih primarnih raziskovalnih usmeritev ostaja zgodovina nacističnega ujetniškega taborišča Stalag XVIII D (njegovo delovanje, vojni ujetniki in ravnanje z njimi, žrtve, vsakdanje življenje in vodilna komandatura), ki je operiralo v okupiranem Mariboru. V letošnjem in prihodnjem letu se bom ukvarjal še z razstavnim projektom o slovenskih deportirancih in izgnancih ter pomoči in solidarnosti srbskega prebivalstva do izgnanih narodnozavednih slovenskih družin.
Na Univerzi Alma Mater Europaea ste do pred kratkim pomagali izvajati predavanja pri predmetih doktorskega študija Socialna gerontologija in strateški komunikacijski menedžment. Za kakšni področji je šlo?
Šlo je predvsem za uvodna predavanja o znanstveni metodologiji in raziskovalnih tehnikah, o pisanju in strukturi znanstvenih del, doktorskih disertacij, recenzij in enciklopedičnih sestavkov. Spoznavali smo razlike med različnimi tipi del ter bibliografske baze, sisteme, spletne iskalnike, akademska orodja in pripomočke za pridobivanje virov in digitalizirane literature. Po obrambi disertacije bom vložil vlogo za docenturo, tako mi bo omogočena idejna zasnova in dodelitev predmeta iz mojega raziskovalno specializacijskega področja, kjer se bom osredotočil na izbrana in manj znana poglavja, prepletena na mikro- in mezoštudijskih primerih v navezovalnem kontekstu na širšo globalno sliko.
Zaposleni ste na Univerzi Alma Mater Europaea, kot zunanji sodelavec in vodja raziskovalne dejavnosti sodelujete še z Mednarodnim raziskovalnim centrom druge svetovne vojne Maribor. Kako vam uspe pokriti vse obveznosti?
Še do nedavnega sem se za povrh omenjenega ukvarjal še s štiriletno doktorsko raziskavo in pisanjem disertacije. Tam, kjer je strast, sta tudi volja in zadovoljiva delovna energija; takšen obseg dela in zadolžitev se ne more meriti v standardnih časovnih okvirih. A kaj je standardno? Je povprečje, sam pa stremim k višjim stopničkam. Temeljni pogoj je, da v tem, kar počneš, zares uživaš, sicer tolikšno število obveznosti ne bi bilo izvedljivo. Veliko pa pomaga in pripomore, da imaš ob sebi ljubljene osebe, ki razumejo in podpirajo tvoj način dela.
Kakšne načrte za prihodnost imate na Univerzi Alma Mater Europaea?
Kot že doslej bom močno vpet v raziskovalno delovanje, prijavljal bom raziskovalne projekte, aktiven bom na promocijskem, organizacijskem in publicističnem področju. Aktivno sodelujem v organizacijskem in publicističnem ustroju naše mednarodne znanstvene konference »Za človeka gre« (letos že v trinajsti izvedbi). Veliko se bom posvečal povezovanju naše univerze z drugimi slovenskimi in tujimi raziskovalnimi institucijami. Vse to bo nekoč, upam in si želim, vodilo v oblikovanje jedra za zgodovinopisne in sorodne raziskave, kar lahko pomeni okrepitev študijskega programa humanistike, ki bo pritegnil nove študente. Prav tako si želim čim hitreje pretvoriti doktorsko raziskavo v drugo znanstveno monografijo. Zanimanje je že sedaj precejšnje.
