3.9 C
Ljubljana
četrtek, 14 novembra, 2024

(PISMO BRALKE) Slovenija gori, slovenski narod pa pleše – ali: proti komunističnemu barbarstvu

Piše: Frančiška Buttolo

Posvečeno  gospodu Janezu Janši, predsedniku  SDS – Prvi del

Prav je, da pogumno zahtevamo kulturne pokope vseh  žrtev komunizma. Moramo pa tudi vedeti, koliko je bilo še drugih primerov komunističnega barbarstva. Še bolj pa moramo vedeti, da tudi zdaj, v letu 2024, v Sloveniji ni nič bolje. 

V zadnjih tednih so me še najbolj pretresle tragedije mladih, ki so umrli zaradi raka. Poročanje o smrti mladih Slovencev in Slovenk, ki so umrli zaradi raka, je pri vseh slovenskih večernih poročilih vse bolj komercialno uspešno. Voditelji so vsi srečni, da lahko na dolgo in široko razpredajo, kako je raka v Sloveniji vse več in pri vse mlajših Slovencih. Kot da je vsaka smrt mladih, še zlasti pa znanih oseb, pravi božji dar za obupno surove medije v Sloveniji,  tako za javne kot za  privatne, za domače in tuje. Za vse, v glavnem  partijsko udbovske, bolj ali manj še vedno polne  Titove in Kučanove partijsko udbovske totalitarne mentalitete. Ker pa je tudi v Slovenijo prodrla  privlačna kitajska različica komunizma, ki je hkrati totalitarne in  kapitalističen,  mediji o tragedijah in neuspehih zaradi  komunističnih oblasti po kitajskem vzoru poročajo tako,  kot da gre samo za naključne osebne tragedije, ne pa za razpad slovenske družbe, za razpad same slovenske države in s tem tudi ustavno zagotovljene demokracije v Sloveniji. Kje neki! Mediji poročajo o vse več  naključnih smrtih mladih zaradi raka (ker v Sloveniji že dolgo  nimamo več učinkovitega javnega zdravstva, predvsem zato, ker je  vse slabše financirano, deloma tudi zaradi vse večje podpore množici lenih podnebnim aktivistov in množicam nezakonitih migrantov). V Sloveniji imamo povsem  –  po naključju – vse več mrtvih mater majhnih otrok, ki so jih ubili ali umorili njihovi možje ali partnerji, ker skoraj ne delujejo več učinkovite  socialne službe, in ker v osnovnih  šolah ni humanistične vzgoje, temveč še vedno prevladuje  komunistična (s tovarišicami in tovariši, ne z gospodičnami in gospemi ali gospodi). Pa tudi zato, ker v osnovnih šolah tovarišice in tovariši še vedno  poveličujejo  junake borbe in dela, kot   so bili množični morilci Slovencev, na primer Tito  Kardelj, Kidrič in  številni lokalni “narodni heroji”, ki so pobijali zlasti lokalne – komunističnim revolucionarjem  neljube, že na pogled verjetno okupatorske, in domnevno ali potencialno narodno izdajalske – kmete, meščane (npr. uradnike, podjetnike, duhovnike). Vse te so – skoraj vse brez dokazov o njihovem izdajstvu – komunisti neusmiljeno pobili že med vojno, še več pa v prvem desetletju  po njej,  ko so jih na tisoče tudi zahrbtno izgnali v tujino.  Res je, da se  Sloveniji tudi zdaj ne godi nič bolje  kot se ji je kdajkoli godilo po drugi svetovni vojni. Komunisti že ves čas, odkar so prisotni v Sloveniji, izčrpavajo, redčijo in s partijsko ubijalsko strastjo uničujejo slovenski narod, zlasti narodno zavedne Slovence. Zdaj  v letu 2024 pa Kučanovi komunisti  to počnejo še huje kot v preteklosti, ker jih podpira sedanji  komunistični vrh Evropske skupnosti (EU). Tako, da za Slovenijo resnično ni več rešitve. Država ne deluje več normalno, mladina odhaja na tuje,  nezakonitih migrantov je vse več, priseljencem z Balkana in komunistično usmerjenim mladim Slovencem pa se mudi nazaj v kakršnokoli novo jugoslovansko povezavo – po vzoru Titove Jugoslavije.  Kdor dobro posluša poročila v slovenskih medijih, to dobro ve, ni nikakršna izmišljotina avtorice tega spisa, niti ni skrivnost.

Drugi del

V svojem zadnjem objavljenem  prispevku (Marta, Marta …) sem pisala  o tipični, moralno  zelo udbovski, zgodbi,   kako so potekali  pritiski  slovenske komunistične cenzure na katoliškega pesnika Antona Vodnika v prvem  desetletju po koncu druge svetovne vojne ter po zmagi komunistične revolucije. Ni pa bila v prvem desetletju po drugi svetovni vojni v Sloveniji Vodnikova  pesniška  kalvarija ob  izdaji njegove  pesniške zbirke Zlati krogi (1952) edina. Še huje so komunistični oblastniki in njihovi specialni – udbovski –  kulturni tako imenovani likvidatorji, napadali pesnika, pisatelja in krščansko socialističnega  politika Edvarda Kocbeka. Če je Kocbekov najtesnejši prijatelj Anton Vodnik skoraj izgubil življenje zaradi enkratnih morilsko zlobnih komunističnih kritik, je Edvard Kocbek moral leta in leta prenašati nove in nove napade, ne le na svoja literarna dela, objavljena doma in na tujem,  temveč tudi na svoje politično delovanje, še najbolj pa na svojo  izrazito  osebnost, tudi v njeni najbolj nedotakljivi zasebnosti domačega, celo  intimnega,  okolja.  Tri različne skupine  specializiranih  udbovskih agentov je Titova komunistična partija zadolžila za umetniško diskvalifikacijo, moralno diskreditacijo in politično likvidacijo  – za partijo predvsem političnega tekmeca – slovenskega  pisatelja in krščansko socialističnega  politika Edvarda Kocbeka.

Vendar sta to samo dve zgodbi o komunističnem uničevanju slovenske umetnosti in katoliške kulture.    Koliko je bilo še drugih primerov? Koliko je bilo še drugega komunističnega barbarstva, ki je povzročilo slovenski kulturi in umetnosti  ogromno  nepopravljive škode?  Če pomislimo samo na uničene in hudo poškodovane svete cerkve in edinstvene gradove!  Še vedno me stisne pri srcu, ko se spomnim, kako sem spomladi  leta 1948 sedela na eni od vrtnih grajskih klopi ob obisku  gradu Haasberg  blizu  Planine  pri Postojni.  Dobesedno dihala sem skupaj s prekrasnimi belimi in nežno rožnatimi vrtnicami, ki so še vedno čakale na vrnitev svoje ljubljene družine,  imenitnih lastnikov tega gradu, ki so ga morali zaradi komunistične revolucije zapustiti.  Da, ne samo vonja vrtnic, takrat sem vdihovala tudi  vonj leta 1944  požganega dela gradu, ki mu Titova partizanska vojska ni prizanesla. Po vojni pa so komunistični filmski umetniki v tem – še vedno dokaj ohranjenem –  dvorcu  kurili avtomobilske gume za scenske  potrebe nekega svojega –  komunistično lažnivega – partizanskega filma. V resnici je bila – vsaj do neke mere – v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne razumljiva samo prepoved natisov in ponatisov poezije Franceta Balantiča,  po Prešernu gotovo največjega slovenskega pesnika. Zato, ker je ta slovenski  nesrečni pesniški genij –  nedoumljivo tragično padel v partizanskem napadu na njegovo – domobransko –  postojanko.  Kajti  France Balantič je bil  vse prej kot simpatizer –  ali celo podpornik –  nemškega nacizma in  rasizma.  V domobransko vojsko so ga pripeljale zgolj posebne okoliščine, v katerih je živel in ustvarjal. Zdaj lahko to –  Vodnikovo – zgodbo – vidimo tudi  v luči  sedanjih, vse bolj zlobnih, komentarjev pod domoljubnimi in  protiraznarodovalnimi prispevki na – bolj ali manj desnih  spletnih  portalih. Saj politično  levo usmerjeni mediji ne objavljajo domoljubnih člankov, še  zlasti pa ne takšnih, ki nasprotujejo raznarodovanju slovenskega naroda. V resnici pa niti desni mediji niso v celoti naklonjeni desni politiki. V  njihovih uredništvih in med njihovimi zunanjimi sodelavci, pa tudi med njihovimi lastniki in podporniki, je ogromno sodelavcev udbe, ki jo vodi Kučanov klan. Vse to je že  odlično razkril novinar Danilo Slivnik v svojem  “pultzerju”  Kučanov klan. Vse to za vrh  slovenskih komunistov v Kučanovem klanu – za stare   in nove komuniste (za razliko od starih  strašno bogate ) –  še vedno velja. Slovenski vrh partije deluje še na povsem enaki osnovi – na borbi za oblast in  denar v samostojni in demokratični Sloveniji (kolikor je še takšna)  – ne glede na izginotje slovenskega naroda in samostojne države Slovenije.

Zato je v dobesedno mafijski združbi ali Kučanovem klanu vse več in tudi novih komunistov,  že nedopustno jugonostalgičnih, prav maščevalnih,  tako  slovenskih kot  iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Prav med njimi pa je tudi  največ  potomcev starih komunistov. Skoraj vsi ti so v Kučanovem klanu zelo nevarno  jugonostalgični, pa tudi  z največ kapitala v Sloveniji. Zato so  desni mediji kulturno in politično vse bolj protislovenski, navidezno  usmerjeni  pretežno v  tradicionalno  evropsko ali zahodno demokracijo.  V resnici pa uredniki vržejo v digitalni koš vsak resno kritični politični prispevek, ki ne odobrava niti  jugonostalgije niti  marksističnega  multikulturnega   globalizma ( kar zahteva vrh Evropske unije ali  EU v Bruslju). Povsem partijska politika je torej v Sloveniji možna predvsem zato,  ker  je  tudi v EU politika levega in desnega političnega pola  – bruseljske birokracije in parlamenta EU – vse manj tradicionalno evropska ali zahodna, temveč je  – zlasti sedanji, tudi v letu 2024,   vrh politike v EU  vse bolj proti zahodni civilizaciji in kulturi.  Na prvi pogled je pretežno multikulturen, vendar  nikakor pa ne odobrava obstoja narodov in samostojnih nacionalnih držav. Sedanji vrh EU  hoče Evropsko skupnost spremeniti v nekakšen zahodni multikulturni imperij, v novo velesilo, da bi ostal v Evropi zbran kapital, zlasti v Švici,  še naprej nedotakljiv. V resnici pa naj bi bila toliko želena multikulturna EU  predvsem  islamska in močno odvisna od Kitajske velesile. Da, v bistvu gre v celotni  bruseljski  politiki  – iz dneva v dan bolj –   za muslimansko multikulturnost v korist kitajske velesile –  prav v  vsej EU, v vseh geografskih  prostorih  izbrisanih evropskih  držav,  brez evropskih narodov.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine