Piše: Vida Kocjan
Ljubljančanka profesorica Mojca Škrinjar je bila trikrat izvoljena za svetnico mestne občine Ljubljana, dejavna je tudi kot četrtna svetnica in v Slovenski demokratski stranki tako na mestni kot državni ravni. Je podpredsednica seniorjev SDS in podpredsednica seniorske organizacije EPP.
Pogovarjali smo se o spoštovanju slovenskega jezika, lažnih novicah in prešli na delovanje mestne občine Ljubljana (MOL) tudi v povezavi s kanalom C0. Zelo dobro pozna Anžeta Logarja, ki je bil tudi predsednik ljubljanskega odbora SDS. Zato nas je zanimalo, kdaj se je tako spremenil.
Ob dnevu reformacije ste zapisali, da postaja Ljubljana vedno bolj balkanska umazana greznica, ker se nekaj govori, drugo pa dela. Zapis se je nanašal na poslanico ministrice za kulturo Aste Vrečko. Kaj vas je najbolj zmotilo in koliko ta vlada v resnici spoštuje slovenski jezik?
Spoštovanje slovenskega jezika je danes mnogokrat uporabljena fraza, v resnici pa je daleč od resnice. Beremo o učiteljici v neki osnovni šoli, ki sploh ne zna slovensko, poučuje pa mlajše učence. Kako bodo ti otroci razvili svoj besednjak, zlasti tisti, s katerimi se starši doma ne morejo ali ne znajo veliko ukvarjati na način, da bi razvili besednjak?
Parlament je sprejel zakon, ki vpeljuje poučevanje tudi v srbščini v obveznem programu, ne le kot izbirni predmet. S tem naj bi reševali problem otrok tujih delavcev. To je napačen pristop. Ti otroci ne bodo čutili niti potrebe naučiti se slovenščine, niti se ne bodo čutili pripadni Sloveniji. Mi imamo mednarodno šolo za otroke tujce, ki le prehodno bivajo v Sloveniji. Če pa je namen teh delavcev in njihovih družin dlje ostati v Sloveniji, se morajo naučiti slovensko. Otroci bi morali iti v prehodni program, kjer bi se naučili slovensko, šele nato nadaljevati šolanje od razreda, ki so ga v svoji domovini končali.
Prevodi tujih programov, ki jih ponujajo televizijski operaterji, so polni srbizmov, na socialnih omrežjih pa boste poleg opuščanja dvojine in drugega sklona našli tudi srbizme, kot je na primer pisanje »ne bi naredil« napačno »nebi naredil«. In to se vedno bolj »betonira«.
Ljudje verjamejo, da je bilo življenje v Jugoslaviji dobro. Kako je to mogoče in kdo ima največ »zaslug« za to?
Lažne novice tako v nekaterih medijih, še bolj pa vpliv t. i. influencerjev po socialnih omrežjih. Tisti, ki nikoli niso živeli v Jugoslaviji, mladi, pa temu pogosto nasedejo. Televizija predvaja holivudske filme o bitkah, šolski učbeniki pa povedo premalo o dejanskem stanju v Jugoslaviji, kjer smo se bali reči karkoli kritičnega o oblasti, ker si šel lahko zato v zapor, kjer smo stali v vrstah za sladkor, gorivo za avte, kjer smo mejo prečkali le enkrat letno, sicer pa je bilo treba plačati depozit, za katerega nismo imeli denarja, kjer smo, takoj ko smo dobili plačo, noreli in iskali preprodajalce mark, da smo lahko vsaj malo ohranili vrednost denarja. Če smo zidali hiše, smo jih z lastnimi rokami, čakali v nepreglednih vrstah za cement in le sanjali o barvnih ploščicah za kopalnico ter šli v sindikalno prikolico na teden dni počitnic.
Udba pa je lovila disidente, jih mučila in ubijala, pri tem pa tihotapila cigarete in služila.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
