Piše: Álvaro Peñas
Alberto Rojas je zgodovinar, fotograf in novinar. Od leta 2011 je novinar mednarodnega oddelka časopisa El Mundo in se je specializiral za Afriko in svetovne oborožene spopade.
Od aprila 2022 je poročal o ruski invaziji na Ukrajino in pripovedoval o svojih izkušnjah v Vivir la guerra (Živeti vojno), objavljenem 17. oktobra.
Odkritje množičnih grobišč na zasedenih območjih Ukrajine je dokaz enega najgroznejših zločinov, ki jih je zagrešila Rusija. V svoji knjigi govorite o enem od grobov.
Množična grobnica, ki jo omenjam v knjigi, je bila v Limanu v Donbasu, vendar imamo primere na vseh osvobojenih okupacijskih območjih, kot sta Herson ali Izium, kjer so našli 478 trupel, ustreljenih v glavo in z zvezanimi rokami. V Limanu je bilo 72 trupel in večina jih je bila usmrčenih na ta način. Rusi vstopajo na okupirana območja s črnimi seznami, da bi odstranili tiste, za katere vedo, da so se borili z ukrajinsko vojsko od leta 2014 ali so ukrajinski državni uradniki. Ko se sprašujemo, ali imajo Ukrajinci bojno moralo ali utrujenost, je to pravzaprav nekaj, kar zadeva nas, ne njih, saj se morajo braniti pred vojsko, ki bo izvajala vojne zločine takoj, ko bo zasedla novo ozemlje. To je vprašanje preživetja.
Priča ste bili tudi bombardiranju civilnega prebivalstva, ki je del ruske vojne strategije, ne glede na to, koliko je bilo upravičeno kot kolateralna škoda.
Točno takšna je strategija, bil sem v mestih, ki so bila vsako noč bombardirana. Rusi imajo vse vrste orožja, a njihove zmogljivosti za uničevanje se težko kosajo z drugimi vojskami. Ko obstreljujejo mesto blizu fronte z raketami S300, ki so protiletalske rakete, uporabljajo zelo uničujoče orožje na način, ki mu ni namenjen in izgubi vso svojo natančnost, a Rusiji je za to vseeno. To je izstrelek, ki lahko podre osemnadstropno stavbo in jo prelomi na dvoje. Videl sem enajst ali dvanajst takšnih izstrelkov, ki so jih v eni noči izstrelili nad mestom, pri čemer so uničili zgradbe in povzročili pravi pokol z več kot desetimi ubitimi. Če bi Rusi želeli biti natančni, bi lahko uporabili Iskander, ki ga sicer uporabljajo proti vojaškim ciljem, vendar je to strategija terorja, ki skuša izprazniti mesta in jih narediti neprimerna za bivanje. To vidimo tudi pri napadih na elektriko in energetsko infrastrukturo, ker je cilj narediti Ukrajino neprimerno za bivanje.
Ta ruska strategija ni nova.
Ne, seveda ne, to smo že videli. Kaj se je zgodilo v Siriji ali Čečeniji? Bilo je zelo podobno.
Na družbenih omrežjih vedno znova zanikajo dogajanje v Ukrajini.
Knjiga je reakcija proti temu. Spomnim se, da je nekega dne v Slovansku, pozimi leta 2023, čez dan padlo enajst raket. Zadevali so zgradbe, dvorišča in trge; in spomnim se, kako so iz ruševin stavbe potegnili dva mrtva dojenčka. Bil je grozen prizor, videti sta bili kot dve brezživi lutki. Odpeljali so ju v bolnišnico, a jima ni bilo pomoči. Kasneje, ko sem prispel v hotel, sem ugotovil, da so mi ljudje govorili, da je to, kar sem videl, laž. Ne samo to, Lavrov je tisti večer podal tipično izjavo, da “Rusija ne napada civilistov.” Lahko si mislite, kaj bi naredil, če bi bil on pred menoj.
Večina tistih, ki zanikajo dogajanje v tej vojni, počne to iz neumnosti, neznanja, fanatizma ali sektaštva. Seveda so tudi tisti, ki jih plača Rusija, pa ne govorim samo o funkcionarjih Russia Today, ki vodijo informacijsko vojno z Zahodom in tega ne skrivajo, ampak tudi o tistih, katerih naloga je zanikanje realnosti. To je vojna in Rusija ve, da so informacije orožje in porabi gore denarja, da ovrže to, kar se vidi na terenu. Za Rusijo je svoboden in neodvisen tisk velik problem.
Več TUKAJ.
