Piše: Moja Dolenjska
Danes je Dan reformacije, ki ga v Sloveniji praznujemo kot državni praznik. Reformacija je slovenskemu narodu prinesla prvo knjigo in s tem knjižni jezik. Prvič je bil omenjen tudi pojem Slovenec.
Dan reformacije je kot slovenski državni praznik uveljavljen že od leta 1992, in sicer ne le kot praznik slovenske duhovne omike in kulture, temveč tudi kot dan slovenske narodnostne identitete.
“Lubi Slovenci: Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu!,” pa so prve slovenske besede v prvi slovenski knjigi, kot jih je leta 1550 zapisal Primož Trubar.
Vrata bo danes za obiskovalce odprla tudi Trubarjeva domačija v Velikih Laščah. Poleg organiziranega vodenja z naslovom Trubar in čas bodo čez dan potekale različne delavnice, zvečer pa pripravljajo glasbeno-pesniško prireditev.
Izraz reformacija sicer izhaja iz latinskega glagola, ki pomeni preoblikovati, preurediti, obnoviti. Praznik pa obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati obeležujemo tudi rojstvo slovenskega knjižnega jezika in se spominjamo Trubarja.
V obdobju reformacije so nastale prve slovenske knjige, približno polovico vseh, ki so jih napisali protestantski pisci, je prispeval Trubar (1508-1586), osrednja osebnost reformacije na Slovenskem.
Poleg Trubarjevega Katekizma, ki mu je dodal še Abecednik, sta iz tega obdobja za Slovence pomembna še prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina in prvi slovenski pravopis Zimske urice Adama Bohoriča.
Originalni izvod Dalmatinove Biblije iz leta 1584, katere prvotni lastnik je bil Kapucinski samostan Krško, hranijo v Posavskem muzeju Brežice.
Trubar se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah
Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Rašici pri Velikih Laščah. Oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo in bil je tudi ključar vaške cerkvice sv. Jerneja. Materi je bilo ime Gera. Ni znano, koliko otrok je bilo v družini. Oče je kasneje mlin opustil, se preselil v sredino vasi in se ukvarjal s kmetovanjem.
Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj bi turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki, da bi si pridobil izobrazbo, potrebno za duhovnika. Šolal se je tudi v Salzburgu in bil v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot mlad je rad prebiral humanistične spise Erazma Rotterdamskega in pri pouku uporabljal slovenski jezik.
Leta 1527 je postal duhovnik v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Zaradi svojega odprtega razmišljanja je hitro sprejel reformne ideje Luthra, zaradi česar je moral leta 1540 pobegniti iz slovenskega ozemlja. Zatekel se je v Nürnberg in kasneje v Rothenburg, ki je za Slovence nadvse pomembno mesto. Umrl je leta 1586 v Derendingenu.
