Piše: Vančo K. Tegov
Kako je lepo govoriti o nečem, ko še ni zares. Zaresno delo in grajenje politike, kot načina izboljšanja dela, življenja in razmer za boljši jutri, se šele začne z menjavo »čevljev«, ki niso razhojeni. Zaenkrat tisti ki o tem govorijo v sobnih, elegantnih natikačih s cofkom. Oblačila so še ista. O tem tisti sedaj govorijo le o projekcijah, kot da je politika sobni kino. Če gre kino platno če celo steno menijo da je to širina. Po izjavah sodeč bolj za asimetrično širino. Širina, ki se širi predvidoma samo na eno stran je vse prej kot to kar se dojema kot širina. Pravzaprav tudi s to širino ni iskrenosti že od samih začetkov, od predsedniških volitev dalje. Takrat je bilo za »posvečene« da dejansko bo samo navzven malo drugače, navznotraj, glede pripadnosti in hoje po začrtani poti skupaj z SDS ostaja nespremenjeno. Ja, pa se je predrugačilo..
Mnogo tega je bilo od lanskega novembra naprej. Že v samem začetnem koraku usmerjenim v širino se je nagnilo v levo modo rdečo širino. Na nasprotno stran širine, v desno je bil opažen le pasivizem in indolentnost. Poletje le za kolesarjenje in zdravo življenje.
Le do prvega jesenskega vetra, ko so poleg listov začeli odpadati tudi ostali ki jim jesenska mimikrijska barva prišla prav, da kot listje, ki ne zdrži na dosedanjem trdnem drevesu, le odleti nekam v enostransko širino in telebne na že pripravljeno tnalo, ki jim ga pripravljajo “scenaristi”, ki so večinoma isti.
Kdo je kdo tukaj in kako to zgleda?
Kot da smo v odprtem odru, deske ki pomenijo življenje, le režiser ne ve kateremu kakšno vlogo daje. Za stopnjevanje dramatične napetosti si na dnevni ravni sledijo izstopne izjave vidnih članov SDS. Samo tega se še ne ve, ali gre za komedijo ali tragedijo. Vsi stojijo na razpotju, dobro “asfaltiranim” da niti čevljev ni treba zamenjati. Tudi to je razumljivo. Glavni “stebri” bodoče asimetrične širine so tam kjer so okolja v katerih je urbano zaledje, visok akademski “naboj” in seveda “ z napačno” predpostavko, da jim bodo sledili tisti ki so jim sledili do sedaj.
Naslednja “napaka” je, ko že izčrpaš vse kar sodi v prvi “ešalon” prebojnikov pride drugi krog z očitnimi lokalnimi drugoligaši, ki bi radi zamenjali oziroma ostali v “ligi” tako da pristopijo v drugo ekipo, ki še ni registrirana, nima svojega terena, celo niti zvestih navijačev. V začetnem nabiranju transferašev brez odškodnine in brez poškodb, le z moralnimi ranami, je to račun brez krčmarja, zato ker “selektor” ne pozna v zadostni meri njihovo psihofizično in kognitivno kondicijo. Ali pa. V zanosu se marsikaj spregleda.
Kaj pa zdaj?
Po nekaj dnevnem “nereagiranju” se že pojavljajo določeni paradni nezadovoljneži, ki radi bili “konji” na katerega bi naj v novih okoliščinah stavili, se že spuščajo v prazno moraliziranje in o tem kdoje koliko naredil za strank prej ter kdo je koga privlekel noter…
Še najbolj presenetljivo je, da so eni v enem tednu postali največji zagovorniki tistih v mednarodnih odnosih, ki so jih do včeraj ignorirali. Če si v enem tednu toliko konvertiral ni dvakrat za reči da to nisi bil od prej. Konvertit namreč.
Maribor, kot sami zanj rečejo Mariborčani, ne prenese prestopnikov ali izdajalcev, bo pokazal konkretno 16. novembra, na lastnem terenu doma, kako bodo sprejeli to “formacijo”.
Ker se bo ta slavnostni dogodek “ustoličenja” tega, ki mu snovalci pravijo Platforma sodelovanja, je zanimivo koga bodo postavili za lokalnega “kneza” ter skakšnim vinom bodo nazdravljali, s penino ali pa z nečem ki mu domačini pravijo “čmiga”, kislica, ki ob prvem požirku strezni še tako notornega pijanca.
Upajmo da tudi takšnega in takšnih, ki so precepu, da se bodo “streznili” brez prej omenjene čmige. Živi bili pa videli!
