Piše: Vančo K. Tegov
Izziv ta vse, pa ne samo to, mnogo bolj nuja in potreba po ohranjanju le te, da ne bomo prišli v situacijo, kot je eden od sogovornikov na omizju omenil, da je publicist, nekdaj celo vidni in na žalost še kar prisoten slovenski javnosti, rekel, da o slovenski identiteti niti ne moremo govoriti, za to ker je ta komajda zaznavna izven naših ozkih okvirjev in »baje« da gre za identiteto, povezano z nekdanjo državo.
Ne, ni res, slovenska identiteta je in jo je potrebno spodbujati, krepiti in negovati, in ne imeti indolenten odnos do nje. Na tem je potrebno nepretrgano, vztrajno in, upajmo, da plodno in učinkovito.
Tokratna okrogla miza, ki je potekla 24. oktobra v prostorih Katoliškega inštituta, se je osredotočila na izzive, s katerimi se soočamo Slovenci ob visoki stopnji migracij in posledičnega multikulturalizma v Sloveniji. Na omizju, ki je bilo v četrtek, so sodelovali: Jože Wakounig iz Avstrije, Vida Forčič, zamejska Slovenka iz Italije, Vančo Tegov iz VSO Celje in Zvone Podvinski s Švedske (na daljavo). Pogovor je moderirala novinarka Vida Petrovčič.
Nujnost prilaganja tujcev nam in ne obratno
Med pogovorom in podajanjem mnenj je bilo predvsem prisotno stališče, da ne smemo biti popustljivi do to mere, da se lahko načenja “meso” identitete, za katero, je bilo potrebnih več stoletij, da smo jo lahko zgradili. Kljub vsemogočim globalnim in tudi notranjim oblastnim pritiskom o nujnosti sprejemanja in tolerance za vsako ceno, ni naša dolžnost, da bi stalno popuščali, temveč je dolžnost na strani tistih, ki pridejo k nam, da se prilagodijo, aklimatizirajo in se prilagodijo ter na koncu tudi integrirajo.
Noben “multikulti” ne pri nas in ne drugod ni uspel v primerni obliki. Tisti, ki je bilo nujno potrebno, da se prilagodijo, so napak razumeli, zelo verjetno namenoma, neprostovoljni gostitelji pa so pri tem nevede pomagali s svojim “razumevanjem” in popustljivostjo ter s tem dali napačen “signal”, da s to popustljivostjo (kot je ena od sogovornic na omizju pravilno zaznala) dejansko mi sami ne cenimo dovolj. In tu se začne in postaja slabo, slabše, neobvladljivo. Marsikje so to zamudili in je prepozno za pravilno socialno, jezikovno, mentalno in kulturološko umeščanje.
Govorniki so med tem izpostavili, da je pomembno tudi to, da se priseljenec zaveda, da se je priselil v državo in kulturo ter bo s tem moral privzeti določene kulturne norme novega okolja – še predvsem v javnem življenju. Velika razlika se kaže predvsem med vrednotami in moralo, ki jo priseljenci iz neevropskih držav prinašajo s seboj. Kadar so te v neskladju z novim okoljem, kmalu prerasejo v kazniva dejanja ali kriminal, s tem pa se se življenjski standard obstoječega okolja znižuje.
Zaskrbljujoča in nedopustna je popustljivost držav, ki so pripravljene različno obravnavati kazniva dejanja državljanov in priseljencev. Na tak način države dovoljujejo razgradnjo obstoječega kulturnega in moralnega nivoja. Ta popustljivost ali skoraj “klečeplazenje in rotenje” domačih oblasti – tukaj mislim, na slovenske in na oblasti znotraj EU, da ja tega ne počno. In ta toleranca in benevolentost, celo takšno naklonjenost, da če se le da tega ne počno, nas stane veliko, predvsem moralno, kulturno in prevečkrat tudi finančno, do te mere, da je zelo izčrpavajoče za neprostovoljne “gostitelje”.
Država kot takšna mora in bi že morala poskrbeti, da vsa pravila enako veljajo za državljane in priseljence, prav tako pa je potrebno vztrajati, da se v javnem življenju priseljenci prilagodijo navadam in običajem, ki veljajo v obstoječi družbi. Zavedati se moramo vrednot naše družbe in biti hvaležni zanje, saj nam omogočajo bolj kvalitetno življenje. Zavedanje o tem kdo smo kot Slovenci in tudi kot Evropejci ter kakšne so naše moralne in kulturne vrednote nam lahko pomaga izgraditi lastno samospoštovanje, ki je predpogoj za zdravo narodno identiteto.
Moto in sporočilnost večera in pogovora lahko strnemo tudi v stavek: »Multikulturnost je lahko kamenček v mozaiku ali samo priboljšek, nikakor pa to ne more in ne bi smel biti glavni obrok.«
Še kako drži, mar ne?
