Piše: Marko Puš
Pred dvema mesecema, ko sem napisal zadnji komentar o prihajajočih hudih časih in nasvetu, naj se oboroži, kdor se more, se je nad mano zlil gnev nevladnih organizacij, med katerimi so bile tudi take, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Ti so poskrbeli, da so me ovadili in me pripeljali do nekaterih medijev, kjer so zgodbo zapakirali na način, kot jim je ustrezal. Vse te nevladnike, ki ob »pravem« času prilezejo iz »lukenj«, financiramo davkoplačevalci. Koliko časa še?
Na drugi strani se ustanavlja nova stranka Anžeta Logarja, ki naj bi stavila na »širino« in »mostogradnjo« med poloma. Kako uspešna bo ta agenda, bo pokazal čas, mi pa mlačne občutke poleg vsega drugega zbuja dejstvo, da bi po prihodnjih volitvah povezali demokrate in fašistoidno levico, ki lomasti po institucijah, medijih, ustavi, se izživlja nad opozicijo na najrazličnejše načine, hrani kolesarje in državo pelje v vsesplošen propad. Povezovati stranke s tako negativno popotnico in padajočo podporo, ko nekaterim celo grozi izpad iz parlamenta, z zdravim delom politike je ohranjanje mrtveca pri življenju in podaljševanje tranzicije za dodatna dva mandata, kakor je to napovedal Logar.
Slovenija bi v tem trenutku krvavo potrebovala nekoga, ki bo namesto ponujene roke čez fašistoidno levico in njeno zapuščino zapeljal z valjarjem. Ki bo jasno in neposredno povedal, da s škodljivci ne bo sodeloval, da bo ukinil njihove dovode denarja, ukinil financiranje nevladnikov, zmanjšal preobsežen javni sektor, reformiral šolstvo, gospodarstvo, zdravstvo, sodstvo, zaprl pokvarjene sodnike, župane in druge kriminalce.
Slovenija bi po vzoru Argentine v tem trenutku krvavo potrebovala »slovenskega Mileija«. Javier Milei je v državi z dolgoletno socialistično tradicijo pokazal recept, kako povoziti levico in državo usmeriti v napredek. Čas pa še nikoli ni bil primernejši, da se njegov recept uporabi v praksi tudi pri nas. In se za vedno konča z nesrečno tranzicijsko zgodbo.
