Piše: dr. Metod Berlec
Spomladi 2022, pred aprilskimi državnozborskimi volitvami, sem v knjigi Za demokratično in evropsko Slovenijo – proti totalitarizmom zapisal, da bo Slovenija na pravi poti, »če bo desnosredinskim strankam, strankam, ki se zavzemajo za povezovanje in ne izključevanje, uspelo konec aprila zmagati na volitvah in sestaviti vlado in če bomo končno dobili desnosredinskega predsednika republike«. »S tem bi se vzpostavila možnost, da se slovenska družba vsestransko (politično, medijsko, gospodarsko in kulturno) uravnoteži in se v pravi/dobršni meri ne samo teoretično, ampak tudi praktično vzpostavi pravo, resnično ravnotežje med tremi vejami oblasti.« Se pravi, da bi se politična moč v skladu z razsvetljensko miselnostjo razpršila na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, pri čemer bi vse tri veje po načelu »checks and balances« (zavor in ravnovesij) druga drugo nadzirale. »Tako bi bila vzpostavljena možnost, da v Sloveniji končno pride do modernizacije sodne veje oblasti, v kateri še danes straši duh nekdanje partije. /…/ O je v svojem zadnjem intervjuju za našo revijo septembra 2002 razmišljal nekdanji voditelj Demosa dr. Jože Pučnik.
Žal se nič od tega ni uresničilo. Zgodilo se je prav nasprotno. Na državnozborskih volitvah je premočno zmagalo novo nastalo instantno Gibanje Svoboda pod vodstvom elektrotajkuna Roberta Goloba. Skupaj s SD in z Levico je dobilo izrazito večino v državnem zboru. Posledično so izvolili predsednico »hrama demokracije« Urško Klakočar Zupančič, ki niti približno ni dorasla tej funkciji. In škodljivo Golobovo vlado. Jeseni je na predsedniških volitvah zmagala še izbranka levičarskega tranzicijskega pri(h)vatizacijskega omrežja Nataša Pirc Musar. Na oblast so prišli ljudje brez politične in duhovne širine. Ljudje brez osnovnih demokratičnih manir. Ljudje s polno mero arogance, samozaverovanosti in nerazgledanosti. Ljudje, ki mislijo, da se politična zgodovina začenja z njimi. Dobesedno politični imbecili. Posledično smo dobili najbolj ekstremistično, najbolj levo, najbolj protislovensko vlado po osamosvojitvi. Takoj po njeni prisegi smo bili priča ukinitvi Urada za demografijo, sledila je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja in še bi lahko naštevali. Vladajočim je uspelo z mešanico političnih in medijskih pritiskov, zmanipuliranih evropskih intervencij in koruptivnih obljub nagrad podrediti si še ustavno sodišče oz. večino v njem, ki je bila tako ali tako že izrazito levo politično usmerjena. Ustavno sodišče je tako pod vodstvom Mateja Accetta postalo lakaj vladajoče leve koalicije, ki mirno dopušča, da vladajoči brezsramno kršijo temeljne demokratične standarde. Zato zadnja odločitev ustavnega sodišča, ki je zavrglo zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa o priznanju Palestine, ki sta jo na začetku julija vložili opozicijski stranki SDS in NSi, ni bilo presenečenje. Samo potrditev opisanega sramotnega pravnega lakajstva.
Nič bolje ni z rednim sodstvom, ki ga od začetka lanskega leta vodi razvpiti Miodrag Đorđević, ki mirno dopušča, da se sodstvo znova zlorablja za politično obračunavanje. Za obračun z »razrednim sovražnikom«. Tako iz tedna v teden lahko spremljamo montirano sojenje predsedniku SDS Janezu Janši v Celju v farsični zadevi Trenta, medtem ko resničnih kriminalnih rabot (tudi v vladnih vrstah) ne preiskujejo. Prejšnji teden smo lahko celo videli, kako so nekdanjega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki ni hotel soditi po nareku drugih (in je oprostil Milka Noviča), v sodno dvorno v Celju pripeljali vklenjenega v lisicah, čeprav ni nikogar ogrožal. Sporočilo pri tem je bilo pomenljivo: »Če ne boste sodili tako, kot vam je naročeno, se vam lahko zgodi tudi to; najprej vas bodo naši mediji povsem diskreditirali, praktično medijsko umorili, nato boste leteli iz službe, zatem vam bomo še sodili.« Nedvomno se je ob tem mogoče strinjati s predsednikom SDS Janezom Janšo, ki je ob tem na omrežju X zapisal: »Kaplja čez rob. Če bo ta obsodba zoper nekdanjega sodnika Radonjića potrjena na drugi stopnji, ostane samo še UPOR. Splošen državljanski in nacionalni upor zoper režimsko samopašnost kaste, ki omogoča delovanje globoke države, gre čez trupla in sama sebi dviga plače v nebo.«
Res neverjetno nizko nas je pripeljala levičarska prevlada. Da na tem mestu sploh ne govorimo o tem, da v tem trenutku tranzicijska levica obvladuje praktično vse državne institucije. Če je v preteklih letih še bila kakšna državna institucija, agencija, ki ni bila v njihovih rokah, je danes preprosto ni. Edino kar je ostalo, je opozicija v državnem zboru pod vodstvom SDS. A tudi ta se začenja soočati z novimi izzivi …
