Piše: Gašper Blažič
Zgodbe o zlorabah nekdanjega jezuita Marka Rupnika so v veliki meri detabuizirale spolne in druge zlorabe znotraj verskih institucij. Téma, o kateri se nekdaj ni nihče pogovarjal, sedaj postaja vse bolj predmet diskusij tudi znotraj Katoliške cerkve.
Naša sogovorka Dragica Čepar v svoji knjigi »Sledovi luči in teme«, ki jo je izdal Zavod Iskreni.net, govori predvsem o veliki zavrženosti in duhovni zlorabi, ki se ji je pripetila v Gibanju fokolarov. To sicer ni edina izpoved, saj so v tujini že pred tem spregovorili nekateri nekdanji člani in članice.
Vaše ime sem sprva zasledil predvsem v zvezi z molitvenim apostolatom fatimske pobožnosti ter z Odborom za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu. Kdaj se ste prvič srečali z Marijinimi prikazovanji v Fatimi?
S fatimsko pobožnostjo sem se srečala že v otroštvu. Rojena sem v povojnem času in takrat je bilo zlasti na Primorskem zelo razširjeno fatimsko sporočilo. Govorilo je tudi o zlu, ki nas je takrat obdajalo. Domači duhovnik je takoj po prvem obhajilu govoril o fatimskih prikazovanjih in tudi o tem, kaj je Marija tam naročila, in nas spodbujal, naj to izpolnjujemo. Še zlasti nas je spodbujal k pobožnosti petih zaporednih prvih sobot. Marija je obljubila, da bodo tisti, ki jih bodo obhajali, zagotovo zveličani. Tudi doma so nas spodbujali k tej pobožnosti.
V Marijinih sporočilih je bilo dano naročilo posvetitve Rusije Marijinemu brezmadežnemu srcu. To se je sicer zgodilo šele leta 1984 po posredovanju papeža sv. Janeza Pavla II., ki je bil hudo ranjen v atentatu prav na praznik Fatimske Matere Božje tri leta prej, ter s sodelovanjem škofa Pavla Hnilice. Mnogi še vedno dvomijo, da je bila posvetitev popolna, sploh zaradi sedanjega dogajanja v Ukrajini in Rusiji. Kaj pravite na to?
Menim, da je posvetitev, ki jo je naredil papež leta 1984, zagotovo pomembna. Toda mnogi so se osebno posvečali Marijinemu brezmadežnemu srcu že prej. Pri nas je bil ljubljanski škof Gregorij Rožman celo med prvimi na svetu, ki je to posvetitev naredil v imenu svoje škofije in v imenu slovenskega naroda. To je bilo leta 1943. Pred njim so jo izvršili samo Portugalci. Celo papeža Pija XII. je prosil za dovoljenje. Ne bom se spuščala v to, ali je bila posvetitev Rusije leta 1984 popolna ali ne, pomembno je predvsem, da vsak osebno živi to posvetitev in predanost Mariji ne glede na to, da v zasebna razodetja nismo dolžni verovati. V zvezi s tem sem nekoliko v šali vprašala vizitatorja Svetega sedeža v Medžugorju nadškofa Alda Cavallija, kako je s tem, da denimo nismo dolžni sprejeti resničnosti Marijinih prikazovanj. Vernikom ni treba, papež in škofje pa so očitno dolžni verjeti, saj je v Fatimi prav njim naložila dolžnost posvetitve Rusije.
Zanimivo, da je prav v zadnjih dneh prišlo do nove zelene luči za romarske pobožnosti v Medžugorju, kjer se govori, da je to nadaljevanje Fatime, vendar to ni bilo prvič.
V minulih dneh je bilo na Dunaju medžugorsko srečanje, na katerem je sodeloval nekdanji župnik v Medžugorju pater Marinko Šakota, ki je bil letos tudi na obisku v Sloveniji. Pripovedoval je navedbo ene od vidkinj, ki je dejala, »da Marija nikoli ni rekla, naj se borimo za uradno potrditev, ampak da to sporočilo živimo. Da potrditev zahteva samo naš napuh«.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
