Piše: Lucija Kavčič
Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je v pogovoru o zgodovini, zamejstvu, izseljenstvu in o slovenstvu nasploh dejala, da si polpretekla slovenska zgodovina zasluži več pozornosti, kot je je deležna, in da so se Slovenci sicer vedno izseljevali, a danes jih veliko ostaja v tujini, ker jim ni bila privzgojena tista ljubezen do domovine, zaradi katere bi se bilo samoumevno vrniti.
Dr. Helena Jaklitsch je diplomirala iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoj dolgoletni študij slovenskega povojnega begunstva je sklenila z doktoratom na katedri za zgodovino iste fakultete. Čeprav se je posvečala zlasti fenomenu šolstva med slovenskimi begunci, je doslej najbolj podrobno raziskala tudi druge plasti njihovega življenja. V obdobju 2020 in 2022 je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, leta 2022 pa je prejela tudi najvišje italijansko priznanje za zasluge pri poglabljanju dvostranskih odnosov med Italijo in Slovenijo. Je avtorica več strokovnih člankov in knjig.
Spomnimo se vas kot ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kakšne so vaše naloge danes? Kje vas najdemo?
Dobri dve leti sta minili, odkar sem končala svoj mandat. Bilo mi je v veliko čast in veselje delati za naše rojake, ki živijo zunaj Slovenije. Ko danes pomislim, da sem delala do zadnje minute, se mi zdi kar neverjetno. Dobesedno do zadnje minute. 1. junija zvečer (leta 2022) sem se kot ministrica še udeležila žalne seje ob smrti Borisa Pahorja, ki je bila v Narodnem domu v Trstu. Le nekaj minut po koncu slovesnosti je v Ljubljani prisegla nova vlada. Bila sem hvaležna, da sem mandat sklenila s počastitvijo izjemnega moža, ki je vedno znova dopovedoval, da ni noben nacionalizem imeti rad svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo. Po koncu mandata sem se vrnila nazaj na ministrstvo za kulturo.
Pripravljate kakšno novo knjigo, zgodovinsko raziskavo?
Vsekakor si želim in upam, da bom lahko nadaljevala raziskovanje povojnega življenja slovenskih beguncev v taboriščih. Že od nekdaj me zanima tudi slovenska med- in povojna zgodovina, pa tudi zgodovina mojih prednikov Kočevarjev. V zadnjih dveh letih je tako nastalo nekaj novih člankov, imela pa sem tudi več predavanj po Sloveniji.
Sem tudi članica društva Nove Slovenske zaveze, ki že trideset let izdaja revijo Zaveza. V njej so zbrana številna pričevanja ljudi, ki so doživeli zlo vojne, pa tudi grozote in morije, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Če ne bi prvi člani tako intenzivno zbirali in popisovali vseh teh zgodb, bi premnoge ostale za vedno izgubljene, saj je večina teh, ki so doživeli strahoto vojne, že pokojna. Njihovo delo je bilo še posebej pomembno zato, ker so dali glas tistim, ki so morali štirideset let in več o vseh hudem, ki ga je njim in njihovim družinam povzročila komunistična revolucija, molčati. Sedaj pa ugotavljamo, da bo treba čim prej začeti popisovati dogodke prvih dveh desetletjih po vojni. To namreč ni bil samo čas obnove porušene domovine, temveč tudi čas strašnih krivic, delitve državljanov na prvo- in drugorazredne, čas montiranih političnih procesov, zaplemb, nacionalizacije. To je bil čas ustrahovanja, zapiranja in preganjanja nedolžnih ljudi. To je bil čas molka. Toda tudi ta čas postaja vedno bolj odmaknjen, ljudje se starajo in odhajajo. Ker naše zgodovinopisje vsega tega dejansko nikoli ni zares razgalilo in vključilo tudi v pouk zgodovine, se nam dogaja, da mlajše generacije zmotno mislijo, kako je bil to lep, dober čas, v katerega bi se bilo treba vrniti. Kakšna popačena podoba »temne strani meseca«. To bi nas vse, ki cenimo demokracijo, pravno in urejeno državo, pa tudi pravico do svobode govora in združevanja, moralo močno skrbeti. Idealizacija, olepševanje totalitarnega, izključujočega sveta namreč nikoli ne prinese nič dobrega.
V drugih resorjih smo pod Golobovo vlado priča rušenju vsega, kar je naredila prejšnja, Janševa vlada. Je tudi na USZS tako? Lahko komentirate delo USZS v zadnjih dveh letih?
Ko spremljam delo sedanje vlade, z zaskrbljenostjo ugotavljam, da tako škodljive vlade Slovenija še ni imela. Nešteto praznih obljub na eni ter za narod in državo škodljivih, napačnih odločitev na drugi strani, nujnih reform pa nikjer. Zdi se, kot da sta ideologija in boj za ohranitev oblasti za vsako ceno edini »vrednoti« te vlade. Zaskrbljivo je, da ji pri tem držijo »štango« osrednji mediji, ki si ne upajo kritično in objektivno poročati o tem, kako Slovenija zaradi slabih odločitev vlade vsak dan pada na različnih mednarodnih lestvicah gospodarske uspešnosti, demokratičnih standardov, svobode.
Prav zato sem hvaležna, da vsaj področje, namenjeno skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu, ostaja svetal otok. Mislim, da sedanje vodstvo urada dela dobro, da se trudi ohranjati in krepiti vezi med matično domovino ter slovenskim zamejstvom in Slovenci po svetu. To dokazujejo tudi pogosti obiski, še posebej državne sekretarke, pri vseh štirih slovenskih zamejskih skupnostih kot tudi v drugih državah, kjer živijo naši rojaki. Urad tudi nadaljuje naše delo na področju medresorskega sodelovanja in povezovanja, kar me še posebej veseli. Skrb za Slovence zunaj Slovenije namreč ne more in ne sme biti marginalizirana samo na urad, ampak je skupna odgovornost vseh državnih institucij, pa tudi vseh nas. Zdi se mi dobro, da se ob podpori gospodarskega ministra krepi gospodarsko povezovanje s Slovenci v zamejstvu, bi si pa želela večje pozornosti kmetijske ministrice do slovenskih kmetov na oni strani meje. Ti pogrešajo njeno aktivno zanimanje zanje. Zavedati se je namreč treba, da je za ohranjanje slovenskega zamejstva zelo pomembno, da zemlja ostaja v rokah slovenskega kmeta.
Ste zgodovinarka, doktorirali ste na temo slovenskega begunskega šolstva v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950. Kaj vas je pritegnilo k tej temi? O njej se doslej ni veliko pisalo …
Kot ste že sami dejali, o življenju naših beguncev, ki so se zaradi strahu pred revolucionarnim nasiljem in maščevanjem ob koncu vojne umaknili v Avstrijo in Italijo, v preteklosti nismo vedeli kaj dosti. O tem, da so tri, štiri leta preživeli v taboriščih na Koroškem in v Italiji in tam spisali izjemno zgodbo, ki ji v evropskem povojnem begunskem prostoru ni para, pa še manj. V okviru študija zgodovine o tem nismo slišali niti besede. Pa bi morali. Kot tudi v osnovni in srednji šoli. Ker bi potem bolje razumeli tudi dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno in po njej.
Kaj so bile vaše glavne ugotovitve glede te teme?
Dejstvo je, da je po vojni Slovenijo zapustila praktično celotna elita, tako gospodarska, kulturna kot politična in prosvetna. Te izgube nam vse do danes ni uspelo nadomestiti. V taboriščih so že v nekaj tednih vzpostavili izjemno kakovostno šolstvo; od vrtcev in ljudskih šol do gimnazije in strokovnih srednjih šol. Slovensko begunsko gimnazijo, ki so jo zavezniške oblasti tudi uradno priznale, so med drugim obiskovali akademik dr. Kajetan Gantar, kardinala dr. Alojzij Ambrožič in dr. Franc Rode, pa tudi Prešernov nagrajenec dr. Vladimir Kos. Skrbeli so za neformalno izobraževanje vseh starostnih skupin. Zelo so razvili kulturno življenje. Gledališke predstave, nastopi pevskih zborov, izpod rok slovenskih obrtnikov izdelani umetniški izdelki so privabljali ljudi od blizu in daleč. Izjemen je njihov opus izdanih časopisov, revij, knjig, učbenikov. V begunskem taborišču smo Slovenci dobili svoj prvi Zgodovinski atlas Slovenije. Že v taborišču so gojili misel, da bi morala biti Slovenija samostojna. Ideja, ki so jo begunci potem dolga desetletja v novih domovinah premišljevali in jo krepili, je bila v domovini strogo prepovedana, kaznovana tudi z zaporom.
Njihova narodna zavest je bila res velika …
Ob raziskovanju njihovega dela in življenja sem vedno znova ugotavljala, da je vse njihovo delo prepletala velika ljubezen do slovenskega naroda, slovenske kulture in jezika. In pa globoka vera. Lahko bi rekla, da je ta drobec naše narodne zgodovine res vreden spominjanja. Da bi morali biti nanj upravičeno ponosni in o njem pripovedovati v naših šolah.
Vse njihovo delo v taboriščih pa postane še veličastnejše, če upoštevamo, da je nastajalo v izredno zahtevnih razmerah. Izgubili so domovino, premnogi svoje najbližje. Živeli so v prepišnih lesenih ali plehnatih barakah, ob pomanjkanju hrane in osnovnih življenjskih dobrin, v stalnem strahu, da bodo zavezniki tudi njih, tako kot domobrance, vrnili v domovino v smrt. Še posebej v Italiji so slovenske begunce pogosto selili.
Vas je presenetilo, da je sedanja vlada ukinila dan spomina na žrtve komunizma? Tudi ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bil zelo hud poseg …
Vsekakor nisem pričakovala, da bo ukinila dan spomina na žrtve komunizma na tako barbarski način! Na predvečer dneva praznika, ob začetku pietetne slovesnosti na Trgu republike. Se že zbirajo, so takrat rekli. Človek kar ne more verjeti, kako zelo se bojijo spomina, čeprav je spominjanje pokojnih civilizacijska norma, vzpostavljena že v antičnem času. Vsi poznamo zgodbo o Antigoni. Najbrž je njihov strah povezan tudi s tem, da bi, če bi se enkrat zgodovina vendarle zapisala takšna, kot je bila, izgubili vse, kar imajo, predvsem pa oblast. Ali kot je rekel zgodovinar Milko Mikola v zanimivem intervjuju, ki ga je imel z njim dr. Možina na nacionalni televiziji, »teh ljudi v politiki ne bi bilo, z mnogimi bi se srečevali v trafikah, ko bi prodajali časopise«. Prav tako me ne preseneča, da so ukinili Muzej slovenske osamosvojitve. Vloga njihovih ideoloških predhodnikov (nekateri imajo še danes velik vpliv) pri nastajanju samostojne Slovenije je bila minorna. Samostojna Slovenija niti ni bila njihova intimna opcija in so proti njej nekateri celo aktivno delovali. Eno takih dejanj je bila zagotovo razorožitev teritorialne obrambe. Če torej upoštevamo povedano, lahko razumemo, zakaj nočejo muzeja osamosvojitve.
Zgodovinska stroka je najbrž tudi tako razklana, kot je razklan slovenski narod?
Kar zadeva zgodovinsko stroko, bo kar držalo, kar pravite. Jaz se sicer čudim in nikakor ne morem razumeti tistih zgodovinarjev, ki dosledno ignorirajo nova zgodovinska dognanja, do katerih smo prišli v zadnjih tridesetih letih. Prej niti ni bilo mogoče, ker je bilo zgodovinopisje v veliki meri hlapec režimske oblasti in so bili številni dokumenti zamolčani, ravnanja izbrisana. Ob tem se seveda nehote poraja vprašanje, ali so taki zgodovinarji res zgodovinarji ali samo družbeni delavci. V zadnjih tridesetih letih so bili narejeni veliki premiki. Izšle so pomembne knjige, ki na podlagi dokumentov, ki so še ostali – ne pozabimo, da je bila večina arhivskega gradiva tik pred osamosvojitvijo uničena –, pričevanj pa tudi materialnih ostankov odkrivajo, kaj se je dogajalo pri nas med vojno in po njej. Kdor torej hoče, lahko že zelo dobro spozna in razume našo polpreteklo zgodovino.
Ampak pravijo, da gre tu samo za nedopusten revizionizem …
Očitki o revizionizmu, ki jih tolikokrat slišimo, so le še ena od mnogih premišljenih manipulacij. Zgodovinopisje ni znanost, ki bi bila zacementirana enkrat za zmeraj. Daleč od tega. Vedno znova prihajajo na dan novi dokumenti, podatki, zamolčana gradiva, ki na novo osvetljujejo dogodke in ljudi. Zgodovina in vsi njeni dogodki morajo biti podvrženi nenehni reviziji. Samo tako se lahko približamo resnici. Enako velja tudi za našo polpreteklo zgodovino, v kateri je premnogo načrtnih ponaredkov. Naloga zgodovinarjev je, da jih odkrivamo in predstavimo javnosti, pri tem pa moramo biti pošteni in resnicoljubni. Tisti, ki pred resnico postavlja sistem, oblast ali morebitne lastne ugodnosti, ki bi jih imel zaradi prikrivanja in pačenja zgodovinskih dejstev, ni in ne more biti zgodovinar. Sama sicer mislim, da imamo zgodovinarji veliko in pomembno nalogo, ko raziskujemo našo polpreteklo zgodovino. Pa tudi našo narodno zgodovino nasploh. Če bomo to nalogo dobro opravili, ne bo več prostora za manipulacijo in zlorabo zgodovine za poglabljanje razkola, ki je v našem narodu res izrazit.
Vedno me je vznemirjalo, koliko Slovencev se je v preteklosti izselilo v tujino iz teh ali onih razlogov. Zdi se, da ni slovenske družine, ki ne bi imela sorodnikov na tujem. Kakšen je vaš pogled na izseljenstvo?
Izseljevanje je nekaj, kar se dogaja vedno in povsod. Z izjemno totalitarnih družb, kjer so meje nepredušno zaprte. Pa še tam se najde kdo, ki mu kljub streljanju na meji uspe pobegniti na svobodno stran. Tudi razlogi za odhod so različni. Najpogostejši je zagotovo iskanje novih, boljših priložnosti za življenje. Zaradi tega so se Slovenci množično izseljevali konec 19. in v začetku 20. stoletja, zaradi tega je mnogo mladih iz države odšlo v času finančne krize po letu 2009. Tu so tudi politični razlogi. Mnogi Primorci so zaradi nasilja v času fašizma prebežali v tedanjo Jugoslavijo ali se izselili po svetu. Že prej sva govorili o povojni politični emigraciji. Zaradi nestrinjanja s političnim sistemom, še bolj pa številnih krivic, ki jih je socializem povzročal, so mnogi Slovenci zapustili državo v šestdesetih in sedemdesetih letih. Marsikdo jih prišteva k ekonomskih migrantom, kar so tudi bili, vendar bi mnogi med njimi, če bi imeli v državi blaginjo in pravo svobodo, zagotovo raje ostali doma. Že od nekdaj je bil razlog za odhod na tuje želja po dogodivščinah, odkrivanju tujega sveta, pa tudi ljubezen.
Ja, ljudje se pravzaprav nenehno izseljujejo, selijo …
Res je, izseljevanju ne moremo ubežati, kar ni nič narobe. Izseljenci so namreč tudi naša moč in bogastvo. Samo pomislite na izjemno vlogo, ki so jo imeli Slovenci zunaj Slovenije pri priznanju samostojne slovenske države! Bili so naša najboljša diplomacija. Vprašanje je, ali bi nas države tako hitro priznale, če se ne bi naši rojaki tako angažirali. Uspešni Slovenci, ki delujejo na tujem, krepijo prepoznavnost in ugled tudi matične domovine, hkrati pa pomagajo odpreti marsikatera vrata v državi, kjer živijo. Tako v gospodarstvu kot v kulturnih in znanstvenih ustanovah. Tisti, ki se vrnejo domov, pa s seboj prinesejo tudi nova znanja in spoznanja.
Se jih tudi danes veliko izseli? Kje so razlogi za to?
Mnogi, predvsem mladi tudi danes odhajajo iz Slovenije. Odkar smo del Evropske unije, so se odprle številne možnosti za študij. Sama menim, da je dobro, da gredo mladi v svet, saj jim ta odpira pogled, vendar se mnogi med njimi potem ne vrnejo več nazaj. Razlogov za to je več. Kot skupnosti nam ni uspelo pri njih vzgojiti tiste globoke ljubezni do naroda, do rodu, ki so jo v sebi nosili naši predniki in zaradi katere bi bilo samoumevno, da bi se vrnili domov. Biti domoljub je danes že skoraj kletvica. Potem so mnogi naveličani toksičnih odnosov, razklanosti, ki je v naši družbi tako izrazita in se še bolj poglablja. Svet zunaj se jim zdi lepši, bolj prijazen. Zaradi negativne selekcije, ki smo ji priča praktično že od druge svetovne vojne naprej, so mnogim talentiranim, sposobnim marsikatera vrata samo zato, ker niso »naši«, zaprta. Ti seveda potem iščejo svoje priložnosti drugje, kjer cenijo njihovo znanje, sposobnosti, trdo delo. Pa tudi sicer izgubljamo konkurenčnost.
Bi nas moralo to skrbeti?
Seveda. Ne glede na to, da je izseljevanje nekaj običajnega, bi nas morali množični odhodi mladih in tudi srednje generacije v zadnjih nekaj letih skrbeti. Izgubljamo namreč mlade, izobražene kadre, pa tudi ljudi z obrtnimi znanji, ki jih bomo ob upoštevanju demografske krize, ki se nam na vedno več področjih že jasno razkriva, še zelo pogrešali in potrebovali. Država oziroma oblast bi morala zato nemudoma začeti reševati ta problem. Pri tem bi morala imeti pred očmi, da je samo država, v kateri so zagotovljene razmere za dostojno življenje, privlačna za njene državljane. Tu mislim tako dostojno plačilo za delo kot možnosti za bivanje in ustvarjanje lastne družine. Ampak za vse, ne le za t. i. prvorazredne.
Še ohranjate stike s Slovenci iz sveta in zamejstva, ki ste jih obiskali kot ministrica?
Kar nekaj prijateljev in znancev imam v zamejstvu in po svetu še iz časov, ko še nisem bila ministrica, sem pa vesela, da sem v tistih dveh letih, ko sem bila na uradu, spoznala tudi veliko zanimivih, prijetnih sogovorcev, s katerimi sem še danes v stiku. Tudi sicer se redno, kolikor mi le čas dopušča, udeležujem dogodkov v zamejstvu, prek spleta pa tudi kakšnega po svetu. To se mi zdi pomembno, saj tudi na tak način skušam pokazati, da cenim njihovo delo, njihov trud in prizadevanja za ohranjanje slovenske identitete.
Opazila sem, da ste se udeležili slovesnosti ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši Alojza Rebule. Kako ste jo doživeli?
Slovesnost, ki se je začela s sveto mašo in z odkritjem spominske plošče na Rebulovi rojstni hiši, nadaljevala pa z izbranim kulturnim programom, je bila resnično odmev tiste žlahtne slovenske kulture, za katero se mi večkrat zdi, da se nam vedno bolj izmika. Medtem ko sem poslušala glasbene točke in izbrane literate, ki so se ga spominjali, sem pomislila na našega Rebulo in na to, da bi mu bil večer všeč.
Kaj pomeni delo Alojza Rebule za Slovence v zamejstvu, po svetu in v Sloveniji?
Bil je intelektualec velikih širin in globin, ki je svoj pisateljski, pa tudi življenjski navdih iskal v zvestobi slovenstvu, globoki zakoreninjenosti v katoliški veri, pa tudi v antični zapuščini. Mislim, da nam prek vseh teh treh komponent, brez katerih si Rebule sploh ne moremo zamišljati, še manj pa razumeti, pomaga odkrivati nas same, naše korenine, našo zgodovino in naš skupni prostor. Uči nas ljubiti slovensko besedo, slovenski narod, izročila naših dedov in pradedov. V mislih mi večkrat odzvanjajo njegove besede »Nič več kot enkrat mu je dano razkošje, da je Slovenec«, ki jih je zapisal leta 1984, če se ne motim. Razkošje biti Slovenec! Če to ni nekaj velikega, pomembnega, ne vem, kaj je. Prav tako je eden od tistih literarnih ustvarjalcev, ki potrjuje, da je v našem jeziku mogoče izraziti, povedati, ubesediti čisto vsako misel. Loteval se je tem, povezanih z našo zgodovino, tudi tisto temačno, ki so jo zaznamovali povojni poboji in eksodus. Vse to je njegova pomembna dediščina za vse nas ne glede na to, kje živimo.
Je Slovenija s svojimi zamejci, Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, dobro povezana? Ali vas vznemirja krčenje slovenskega narodnega ozemlja oziroma postopna asimilacija zamejskih Slovencev?
Letošnja okrogla miza na Dragi na Opčinah pri Trstu je zadnji dan, v nedeljo popoldne, izpostavljala prav te izzive. Zelo zanimivo je bilo prisluhniti vsem trem sogovorcem, ki so prihajali iz vseh treh Slovenij in so odgovarjali na vprašanja, ki jih postavljate. Posnetek je objavljen tudi na spletu, priporočam v poslušanje.
Ohranjanje slovenske identitete, ko si vsakodnevno potopljen v drugo kulturo in jezik, je seveda zahtevno. Še posebej, ko se število aktivnih govorcev krči, ko večinski jezik kot pogovorni jezik izriva slovenskega. Prav zato je še kako pomembno, da je matična domovina kar najbolj pozorna na tisti del narodnega ozemlja, ki je zunaj njenih državnih meja. Slovenija se trudi biti povezana s Slovenci v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem, to zagotovo. To izpričuje že s skrbjo zanje, zapisano v ustavi, pa tudi s samostojnim ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu. Je pa treba ves čas skrbeti, da se medsebojna vez ne pretrga oziroma da se krepi. Še posebej mladi premalo vedo o Slovencih zunaj njenih meja. Če so bili osebni stiki zaradi družinskih povezav v preteklosti močnejši, jih je danes veliko manj, kar pomeni, da je treba veliko bolj načrtno skrbeti za to, da ostajamo povezani. Zato so še kako dobrodošla in potrebna gospodarska povezovanja, sodelovanja in izmenjave med šolami na obeh straneh meje, povezovanja na področju kulturnega življenja. Potrebni so dobri dvostranski odnosi, znotraj katerih mora Slovenija ves čas bedeti in zahtevati, da tudi sosednja država naredi, kar je dolžna in kar je obljubila, da zaščiti narodno manjšino. Skratka, ni dovolj, da nas asimilacija samo skrbi, moramo tudi aktivno delati na tem, da do nje ne bo prišlo oziroma da se bo slovenska skupnost čutila sprejeta s strani matične domovine. Ne samo sprejeta, temveč kot njen neodtujljivi del.
Nekateri so mnenja, ki je nemara pretirano, in sicer, da je slovenščina ogrožena celo v Sloveniji − kaj pravite na to?
Glede vprašanja slovenščine in njene ogroženosti znotraj Slovenije moram reči, da sem v odnosu do slovenščine zelo zaščitniška in zahtevna. Predvsem zato, ker res ljubim naš jezik. Ker je moj. Ker samo z njim lahko razumem tisočletno dediščino svojih prednikov. In zato se strinjam, da premalo skrbno delamo z njo. Res je, da prvič v zgodovini ni ogrožena od zunaj. Mogoče nam tega občutka manjka, da bi jo znali bolj ceniti. Ko gledam, kako servilno hitimo v polomljeni srbo/hrvaščini odgovarjati trgovki, ki ne zna slovensko, čeprav dela v Sloveniji, me vedno zaboli srce. S takim ravnanjem niti njej ne dajemo možnosti, da bi se naučila našega jezika, pa tudi sami izgubljamo sami sebe. Ob vseh angleških napisih v naših izložbah velikokrat pomislim na naše prednike in na to, kaj vse so morali pretrpeti, da je slovenščina obstala. Premalo se tega zavedamo. In premalo gojimo ljubezen do slovenske besede.
Imate kaj konkretnega v mislih?
Pred časom mi je sedemnajstletni znanec dejal, da najgloblja čustva in misli laže izraža v angleščini. Enako njegovi prijatelji. Če to ni nekaj, kar bi nas moralo skrbeti, potem ne vem, kaj je. Toda bojim se, da bo šlo samo na slabše. Sedanja oblast ne kaže posebne naklonjenosti do slovenskega jezika, kar je bilo videti tudi pri sprejemanju nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Stroka je odločno, in kar je še posebej pomembno, enotno nasprotovala temu, da bi bilo mogoče slovenščino na maturi opravljati na dveh ravneh. Opozorili so, da bo s tem slovenski jezik kot materinščina razvrednoten, znanja pa bo še manj. Mislite, da so bili upoštevani?
Skratka, upam, da slovenščina ni in ne bo ogrožena, ampak za to je odgovoren čisto vsak od nas. Če jo bomo imeli radi, če jo bomo govorili in pisali ter zanjo skrbeli ter zahtevali, da se je naučijo tudi tisti, ki pridejo k nam, se nam zanjo ni treba bati.
Kako pa na splošno doživljate situacijo v svetu? Mir je vse bolj krhek, saj v Vzhodni Evropi divja velika vojna. Se je občutenje Evrope zato spremenilo? Se je Evropa zaradi tega spremenila?
Zagotovo živimo v prelomnih časih. Spreminjajo se razmerja moči med velesilami, skoraj na vseh koncih sveta prihaja do demografskega ohlajanja, kar pomeni, da bo kmalu povsod primanjkovalo ljudi. To pa pomeni tudi spremembe v načinu bivanja, standarda, ki smo ga navajeni. Ne vem, ali smo pripravljeni na vse to, saj smo verjetno najbolj hedonistična družba v vsej človeški dobi. Seveda je bilo tega nekaj tudi že prej, toda nikoli tako splošno, tako razširjeno, kot je to danes. Znotraj zahodnega sveta se pospešeno razkraja tudi moralni kompas, kar se vedno bolj odraža v zmedeni in dezorientirani družbi. Dober pokazatelj tega je nekaj čez 70 različnih spolov. Še pred nekaj desetletji sta bila samo dva, moški in ženska.
Kaj pa vojna v Ukrajini?
Omenili ste vojno v Ukrajini. Ta nas je sprva res vse pretresla, sedaj pa smo se je tako navadili, da nas ne vznemirja več. Novice o dogajanju na bojiščih gredo mimo nas. Ne pravim, da je tako prav, ampak tako je. Vendar se Evropa kljub temu spreminja. Toda ne zaradi vojne, temveč zaradi množice migrantov, ki v želji po boljšem življenju prihajajo sem. Evropa, stara in utrujena, jih ni več sposobna sprejeti in integrirati. Poleg tega se Evropa pod zastavo levičarskih ideologij odpoveduje lastni kulturni in duhovni dediščini, zgrajeni na judovsko-krščanskih temeljih, kar pomeni, da niti ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo biti. Zdi se, da Evropa, ki smo jo poznali, izginja pred našimi očmi. Otipljiva podoba tega so goreče cerkve v Franciji. Ko gledamo posnetke s francoskih, z angleških ali nemških ulic, se nam zdi, kot da ti niso nastali tam, temveč kje na Bližnjem vzhodu. In zaradi tega se med ljudmi povečuje strah. Ker slutimo, da je pred nami nekaj tujega, nekaj neznanega. Mislim pa, da še nismo našli ključa, kako se odzvati na te spremenjene okoliščine.
Se je zaradi tega spremenila Slovenija?
Seveda se je spremenila tudi Slovenija. Na nas vpliva dogajanje v Evropi in po svetu. Temu se ne moremo in se ne bomo mogli izogniti, čeprav smo nekoliko skriti pod Triglavom. Ampak Slovenija se ni spremenila samo zaradi tega. Izgubili smo tisti elan, zanos iz 90. let, ko smo dobili svojo državo in se nam je zdelo, da imamo pred seboj samo še svetlo prihodnost. Toda namesto da bi se trudili, da bi kot narod in kot država še rasli, da bi v polnosti zaživeli svojo samostojnost in demokratične pridobitve, smo se raje odločili za preverjeno, čeprav smo že imeli izkušnjo, da nam ta izbira škodi. Cena je in bo seveda visoka. Ampak upam, da še ni prepozno.
Kaj bi želeli še poudariti, sporočiti bralcem?
Da je vsem viharjem navkljub, ki jih doživljamo, vendarle lepo živeti. Da je lepo biti Slovenec. Da je okoli nas še vedno veliko dobrega. Otipljivo smo lahko to začutili lani ob poplavah, ko smo stopili skupaj in pomagali drug drugemu. In pa, da se ne smemo nikoli naveličati dela za skupno dobro. Enkrat bo menda tudi zmanjkalo novih obrazov in bodo volivci spoznali, da so bolj kot piar in lepe obljube pomembni znanje, izkušnje, delo in trud. Da bodo končno izbrali med tistimi, ki imajo Slovenijo res radi in jim je mar za naš narod.
