Piše: Davorin Kopše
V političnih strankah z visoko razvito notranjo demokracijo prihaja do različnih mnenj, ki jih lahko vsak posameznik ali skupina svobodno izraža. V stranki SDS nedvomno je tako, ves čas pa odhajajo zgolj nergači, ki si domišljajo, da majo le oni prav. Največkrat začne drugačna stališča izražati posameznik, kasneje pa se mu lahko pridružijo še nekateri drugi. Take skupine se v politiki imenujejo frakcije, ki pa niso stalnica. Ko se pojavijo, kmalu iz tega ali onega razloga ugasnejo, ker bodisi dosežejo svoj cilj ali pa se izluščijo iz celote in gredo svojo politično pot, lahko pa preprosto izginejo, ker niso dovolj močne za obstanek. Frakcija torej ni vedno le nekaj slabega, kot to pogosto razume javnost, ampak je lahko tudi nov zagon z novimi idejami. Logarjeva frakcija je v tem smislu posebnost, saj je ustanovila zunanjo entiteto, ki so jo poimenovali Platforma sodelovanja (društvo, ki bo najverjetneje prešlo v politično stranko) in je v osnovi škodljiva.
Še danes tudi v mednarodnem prostoru odmevajo uspehi Janševe vlade, kjer je bil Anže Logar zunanji minister. Slovenija se je uveljavila kot mednarodni dejavnik in se je uspešno vključila v mednarodna prizadevanja za zajezitev pandemije virusa covid-19. Prav tako se je odlično znašla pri koriščenju pomoči EU za nabavo zaščitnih in drugih, tudi finančnih sredstev, ki jih je potrebovalo prebivalstvo in zdravstvo ter gospodarstvo. Pri tem je diplomacija igrala pomembno vlogo. Uveljavljanje Slovenije se je morda doma najbolj transparentno pokazalo v času Blejskega strateškega foruma, kjer se je zbralo rekordno število predstavnikov tujih držav. V tistem času je Slovenija vodila tudi Svet EU, za kar so prihajala priznanja in pohvale z vseh strani.
Logar je bil uspešen do odmika od SDS
Logar je bil torej uspešen v uspešni vladi, ki jo je vodil Janez Janša. V tistem času sem pogosto zatrjeval, da je najboljši slovenski zunanji minister Slovenije vseh časov. Še več, po mnogih merilih je bil tudi najboljši minister Evropske unije. Kot minister si je zato pridobil mnoge simpatije in s tem politični kapital, ki je zaradi kasnejšega ravnanja Logarja do danes postal mrtev kapital. Poslanec in minister Logar je namreč ubral neko svojo pot brez smerokazov, brez prometnih znakov, brez talnih oznak ali česarkoli, kar bi mu kazalo smer, zato je nima, ampak tava.
Logar je bil torej uspešen dokler je bil del uspešne ekipe s sposobnim in politično prekaljenim Janezom Janšo. Ko mu je skupen uspeh več kot očitno stopil v glavo, se je odlepil od ekipe in se podal na solistično pot. Ker so bile kmalu po parlamentarnih volitvah na vidiku predsedniške, je tam zagledal svojo priložnost. Brez uskladitve z matično politično stranko se je odločil za kandidaturo in jo tudi razglasil. Kot član Slovenske demokratske stranke je s svojo akcijo na nek način svojo bazo “prisilil” k podpori in jo tudi dobil. Brez dvoma bi jo dobil tudi, če bi igral z odprtimi kartami, a tega on ni tako zastavil.
Logar bi bil v primeru uspeha brez mojega dvoma odličen predsednik republike. To je namreč edina visoka politična funkcija v državi, kjer je zaželeno gledati čez sredino na oba politična pola. To nejasno politično profiliranost je kazal že med kampanjo, kjer je bil pogosto neodločen in izmuzljiv. Ampak to ni bil odločilen razlog za njegov neuspeh na predsedniških volitvah. Po mojem prepričanju se njegov neuspeh skriva drugje, še vedno pa je povezan z njegovo neodločnostjo, kar je velik deficit, če želiš postati vodja. Začrtana smer in odločnost ter vodstvene in organizacijske sposobnosti se namreč osnovne značilnosti, ki so nujne za vodenje politične stranke ali vlade. Teh lastnosti Logar nima.
Če bi Logar pred volitvami odstopil z obeh voljenih funkcij v SDS, bi bil po mojem prepričanju danes predsednik republike. Ker se za odstopa iz očitne previdnosti in cincavosti ni odločil, je povzročil dve slabi posledici. Eno zase, ker zato ni bil izvoljen za predsednika, drugo pa za stranko, ki ji je zaradi tega v Ljubljani padla podpora. Zaradi slabih odločitev volilna kampanja SDS Ljubljana leta 2022 skoraj ni bila opažena. Kakšne bi bile posledice, če bi postal predsednik SDS in morda posledično tudi predsednik vlade, si lahko vsak sam predstavlja. V celi zgodbi se je pokazalo, da v nobenem smislu ni dobro, če predsednike postavljajo sile iz ozadja in medijev, kar se je že večkrat potrdilo s postavljanjem novih obrazov.
Logarjeva platforma sodelovanja kot negativna frakcija
Vrnimo se k vlogi frakcij. Če vodja frakcije izjavi, da znotraj svoje politične stranke ne more več dosegati vseh svojih političnih ciljev in ustanovi svojo entiteto, ki sega čez okvire stranke, to za stranko ni več nekaj dobrega. Tega tudi v splošnem političnem smislu ne moremo gledati kot vrlino, saj ni ne tič ne miš. Logar se je namreč do nedavnega oklepal članstva stranke in poslanske funkcije, kjer politično že dolgo ne deluje ampak je zgolj za številčno stanje.
Trenutno politično sploh ne deluje, je pa z nekaj izjavami nasprotoval uradnim odločitvam stranke, ki so bile demokratično sprejete znotraj stranke in/ali poslanske skupine v DZ. Na primer; izrekel se je proti referendumu o Zakonu o vladi, s katerim je Golob povečal število ministrstev in se je izkazalo za slabo odločitev. Niti z besedo ni podprl liste svoje stranke (SDS) za evropske volitve, prav tako pa v DZ ne razpravlja in ne sledi politiki stranke (tudi npr. obstrukcije).
Logar raje izvaja nekakšne izlete po državi in se sestaja z različnimi strukturami, katerim ne more ničesar obljubiti, ker nima nobene moči. Nazadnje se je sestal z županom Maribora Sašo Aresnovičem, ki dokazano deluje za svoje koristi in v nasprotju z interesi Maribora. Malo za šalo; menda ja ne misli, da bo spremenil Arsenoviča. Prej bo Arsenovič spremenil njega, če si že zdaj nista podobna.
Na ta način Logar zagotovo ne bo okrepil desne politične opcije za kar se kljub svojemu nejasnemu delovanju sam zgolj verbalno opredeljuje. V svoje vrste je vzel skrajnega levičarja Jerneja Pikala, ki je bil podpredsednik naslednice Zveze komunistov in je kot minister za šolstvo izigral ustavno odločbo o financiranju zasebnih šol. Seveda v njihovo škodo in na račun staršev, ki svoje otroke pošiljajo v te šole. Pikalo še danes poziva k enoumni enotnosti, kar je značilnost komunistov. V Logarjevi platformi so se znašli še nekateri drugi, ki se za svoje interese dobro znajdejo v vseh sistemih in politikah, če jim to ustreza pa se potuhnejo. Npr. Mitja Čander, ki ga jaz tako vidim in nekateri drugi.
Logarjevo slovo od SDS
Logar je napisal predsedniku SDS Janezu Janši prijazno odstopno izjavo z dobrimi željami za naprej. To so sicer lepe besede, vendar jim je težko verjeti, še težje pa je glede na zgoraj zapisano verjeti, da bo tvorno sodeloval, če bi morda pristal v Janševi koaliciji. Ker morda v njej glede na sestavo svoje ekipe ne bi mogel dosegati političnih ciljev svoje smeri in bi ravnal enako kot je v stranki. Najprej zmeda, pasivnost, notranje nasprotovanje, na koncu pa izstop. To zagotovo ni tvorna politika. V njej se je treba jasno opredeliti za politično opcijo in smer ter se je držati, čeprav lahko kdaj skupaj stopimo korak v stran, če se tam naredi prostor in je v splošno korist.
Za zaključek bi lahko rekel, da je Logar nekakšen desni Pahor. Ne preveč dober za predsednika stranke, slab za predsednika vlade in sprejemljiv za predsednika republike. Morda najbolje pa bi bilo, če bi začel snemati podkaste. Sicer Logarju vse dobro, a vse dobro tudi politiki in državi.
