Piše: Franc Mihič, Ribnica
Obljube o raju na zemlji in lažne obljube o lepem življenju v SZ so bile usodne za mnoge Slovence, tudi za državo!
Obljuba vodilnih komunistov o komunističnem raju na zemlji je mnoge, tudi Slovence, pritegnila v vrste komunistov, a se je izkazala, da je za mnoge to nevarna ideja oz. utopija, ki pa še marsikje narodu greni življenje, npr. v Severni Koreji. Zahodni zavezniki so po napadu Hitlerja na SZ priznali Stalinu, da je Jugoslavija njegovo interesno področje, kar se je tudi zgodilo. Samo Rdeča armada je namreč smela pomagati Titovim partizanom osvoboditi državo, ki je potem postala enopartijska komunistična država, ki jo je maršal Tito, predsednik KPJ, vodil do smrti.
Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, so zavajali ljudi oz. tovariše, kar je bilo usodno za narod. Vsem, ki se bodo uprli okupatorju in se bodo do konca borili za zmago revolucije, so obljubili, da bo po zmagi revolucije življenje doma lepše kot je že v SZ. Vodstvo NOB, ki ga je vodil Boris Kidrič, predsednik KPS, je ljudem obljubilo: »Ko zmagamo ne bo več izkoriščanja, vse bo naše, naša bo oblast, delu čast in oblast!« Partizanski general Ivan Maček Matija, vodja OZNE, je šele po vojni, prvi in edini ljudem povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Obljuba vodstva KPS, da bo po zmagi revolucije življenje doma lepše kot je že v SZ, je bila velika načrtovana prevara, podcenjevanje naroda, predvsem tovarišev, ki so zaupali vodstvu KPS. To prevaro so drago plačali tako tisti, ki so verjeli in zaupali obljubam vodilnih komunistov in seveda tisti, ki niso zaupali tem obljubam in so se bali Stalinovega komunizma. Lažne obljube so ob interesu in podpori SZ sicer omogočile zmago revolucije, a lepšega življenja kot naj bi bil v SZ, pa seveda ne. Razočaranje in žrtve naroda so bile ogromne.
Početje zmagovalcev revolucije, da so lahko likvidirali človeka, ki naj bi bil le potencialni izdajalec naroda, je bilo nečloveško oz. zločin, ki se je dogajal med brati naroda v državljanski vojni. Večina izvensodno pobitih nasprotnikov komunizma pa je še vedno brez pravice do groba, kar je nečloveško in ne more biti znak kulture Slovencev? Nerazumljivo je, da so zmagovalci revolucije narodni heroji, pobiti nasprotniki revolucije pa so za mnoge še vedno izdajalci naroda! Angelo Vode, ki je edina v partiji obsojala Stalinovo kolaboracijo komunizma in nacizma, je Boris Kidrič oz. partija brutalno kaznovala?
Na posnetku na youtubu Ivan Maček – Matija 2.del (youtube.com) odkrito pove, da so vodilni komunisti morali lagati, sicer ne bi šel nihče v partizane. Zanj je bila ta laž partije sprejemljiva, kar žal še velja še za mnoge druge »častne državljane« in še za marsikatere naše »uspehe«. Nihče ni odgovoren za izvensodne poboje. Predsednik Milan Kučan je leta 2000, v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunaj sodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin! Sprašujem se, ali tako početje lahko konča le zgodovinskem spominu naroda? Ne pozabimo, če partija narodu ne bi dala teh lažnih obljub, ljudje ne bi šli v partizane in ne bi bilo ne OF, niti ne nasprotnikov komunizma, ne Titove enopartijske države. Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade pa v Reporterju; 25. marec 2024, tudi pravi: »Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki.« V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« berem: “Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.”
