Piše: prim. Janez Remškar, dr. med.
Gospod predsednik vlade, ali morda veste, kaj se dogaja na področju družinske medicine?
Zadnji prizor iz Slovenske Bistrice, ko občani v vrsti čakajo na to, da bi se lahko vpisali in dobili svojega osebnega zdravnika, je odraz našega razpadajočega zdravstvenega sistema. Vzrok za vrzel v družinski medicini v Slovenski Bistrici je, kot so zapisali, da je maja letos zapustila delovno meso direktorica, zdravnica družinske medicine, dodatno pa se je konec junija upokojila še koncesionarka.
To so dejstva, ob katerih je, kar se tiče občine, potrebno preveriti, ali je prišlo do odhoda zdravnice direktorice zaradi ukrepov občine. Verjamem, da ne! Po drugi strani je bila upokojitev verjetno predvidena! Tu pa nastopi problem. Kot je bilo razvidno iz medijev in tudi pojasnil župana dr. Ivana Žagarja, so objavljali razpise, ponujali stanovanje, izbrali zdravnika/co, ki pa se ni odločil/a za zaposlitev. Zdravnikov enostavno ni! Kdo je odgovoren za to?
Laž Roberta Goloba
Torej, kaj še lahko naredi občina? To vprašanje naslavljam na premierja Roberta Goloba, ki je v parlamentu vehementno, tako kot je to njegova navada, izzival lokalno skupnost, češ, o vsem tem odloča občina. Ali res? Ali občina odloča o mreži ambulant družinske medicine po Sloveniji, ali občina odloča o študijskih programih na medicini in vrsti specializacij? Občina lahko izrazi le svoje potrebe, želje. Mora zagotoviti prostorske in ostale pogoje, vključno z reševalnimi avtomobili, za delo timov družinskih zdravnikov, o vsem ostalem pa so odločevalci povsem drugje.
Ali predsednik vlade, vrhunski manager, kot so ga predstavljali pred volitvami, ve, kaj je zapisano v zakonodaji? Naj ga spomnim!
Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da nam močno primanjkuje družinskih zdravnikov. Dejstvo je, da se mladi zdravniki vse manj odločajo za delo v tej zelo pomembni veji medicine. Vzroki za to so bili že davnega leta 2000 objavljeni v reviji Lancet, eni izmed najbolj pomembnih strokovnih revij. Ugotovitve so bile jasne: preobremenjenost, podcenjenost dela, prevelika odvisnost od uprave, omejevanje pri delu, slaba možnost napredovanja, vse pogostejše grožnje s strani pacientov itd. Ampak za vse to smo bili in smo pri nas gluhi. Za dodatek je sistem plačnih razredov Gregorja Viranta junija 2008 podcenil delo družinskih zdravnikov. Na to sem tedaj osebno opozoril predstavnike zdravništva. Doživel sem celo grožnje. Ob tem nisem imel podpore ministra.
Neumnosti Kebra in Jenulla
Sedaj raje prisluhnemo neumnostim, ki jih širijo samozvani predstavniki pacientov Glas ljudstva z “izjemnim poznavalcem” dela v družinski ambulanti Jašo Jenullom. Ob prišepetavanju prof. dr. Dušana Kebra govori o nizkih količnikih, ki naj bi si jih izpogajali zdravniki. Res je, da so nižji kot pred leti, res pa je tudi, da je delo vse bolj zapleteno zaradi staranja in polimorbidnosti velikega dela pacientov. Neposredne primerjave s tujino v tem pogledu so težavne zaradi različnih obveznosti.
Res je tudi, da družinske zdravnike ravnanje ZZZS s svojimi predpisi vse bolj oddaljuje od pacienta. Sistem dela, tako v družinski ambulanti kot tudi v bolnišnicah, deluje tako, da ne skrbi za to, da bi bila omogočena prepotrebna, včasih tudi daljša komunikacija med pacientom in zdravnikom in osebnim zdravnikom ter specialistom. Intelektualna storitev zdravnika in tudi čas za razgovor s pacientom sta s strani ZZZS finančno značilno podcenjena. Problem imamo tudi zdravniki med seboj. Družinski ali katerikoli drugi zdravnik, ki se “preveč” zanima za svojega pacienta, je mnogokrat sprejet s strani kolegov “kot nadležen, sitnež”, kar je del naše kulture. Kot je del naše kulture, oprostite, nekulture, izjava dr. Goloba, da nekateri zdravniki v bolnišnicah ne delajo dovolj oziroma si prenaročajo paciente v svoje samoplačniške ambulante. To naj bi izjavljali pacienti. Prosim za podatke. Oprostite! Ampak saj on, predsednik vlade, z imenovanjem večine članov v nadzorne svete bolnišnic odloča, kdo bo direktor, torej je odgovoren za morebitni nered. Prav tako so odgovorni za nered, če je prisoten, vsi člani svetov bolnišnic. Ali morda predsednik vlade to razume? Seveda nepravilnosti ne izključujem, želim le poudariti, kdo je, če so to dogaja, odgovoren.
Torej! Delo v ambulanti družinske medicine je lepo. Še posebej, če ima zdravnik dovolj časa za pogovor, kar omejujejo Pravila ZZZS. Delo je nadvse odgovorno, kajti najmanjša napaka, neupoštevanje določenega podatka iz anamneze ali izvida, lahko usodno odloži pravočasno diagnozo. Mnogokrat to delo podcenjujemo tudi specialisti in sami pacienti, ki kaj hitro žele napotnico za specialista. Dodatno je delo v družinski medicini pri nas zelo feminizirano in bi se bilo treba vprašati, zakaj? Seveda to ni nič slabega, ker je pri delu zdravnic – žena, mater – brez dvoma, z raziskavami dokazano, prisotne več empatije kot pri moški populaciji zdravnikov. Žal je ob takem kadru tudi več izpada na delu in potrebe po nadomeščanju, česar naša zakonodaja oziroma normativi ne upoštevajo.
Razmere za delo v družinski medicini so torej slabe in vse manj je interesa za to delo. Ob tem se najdejo celo nekateri poznavalci razmer v našem zdravstvu in navajajo, koliko več zdravnikov imamo pri nas v zadnjih letih. Žal pri tem ne navedejo, za koliko se je povečalo število zdravnikov v naših sosednjih državah. Spet gre za eno od manipulacij in ustvarjanje največkrat neupravičenega negodovanja na račun zdravnikov.
