Branost mojih kolumn, zlasti tistih s politično vsebino, je precejšnja. Moram pa vas opozoriti na pomembno vsebinsko spremembo pri meni. Do tekočega poslanskega mandata sem bi poslanec SDS in mnoge vsebine mojega pisanja so bile neposredno povezane z mojim delom poslanca ali z mojimi aktivnostmi v SDS. Upravičeno je javnost moja stališča več ali manj enačila s stališči poslanske skupine SDS ali same SDS.
V tem poslanskem mandatu sem čisto preprost upokojenec, ki spremlja tudi politično dogajanje in nekaj o tem ve že zaradi svojega dosedanjega aktivnega dela v politiki in SDS. Vse, kar bom v bodoče pisal, bo temeljilo prav na tem. Vsebina mojih pisanj v ničemer ne bo povezana s SDS ali s poslansko skupino SDS. Morda so se na tej točki nekateri razveselili, da bom sedaj pač udrihal po SDS ali poslanski skupini SDS. Motite se. Tega ne bom počel. Tudi v času mojega dela v poslanski skupini SDS in v SDS sem imel dovolj svobode, ali pa sem si jo priboril, da sem povedal ali zapisal tisto, kar sem mislil, zato se moja temeljna stališča in pogledi na politiko v bodoče ne bodo spreminjali. Še vedno boste z moje strani deležni tistega, kar bom pač mislil, da moram zapisati ali povedati. Vi pa boste brali ali pa tudi ne.
Vložitev kandidature za predsednika vlade
Sredina vložitev kandidature za predsednika vlade s strani Marjana Šarca s 43 podpisi poslancev je ali pa tudi ni presenečenje. Preseneča to, da je peterček kandidaturo vložil, ne da bi imel 46 glasov, o čemer je Marjan Šarec do sedaj govoril kot o pogoju za svojo kandidaturo. Preseneča tudi to, da se je to zgodilo menda prvič. Vsi dosedanji resni kandidati, ki so bili na ta položaj tudi izvoljeni, so imeli ob vložitvi kandidature zagotovljenih 46 ali več glasov. Je Marjan Šarec v svoji neizkušenosti ali zaslepljenosti in hlastanju po tem položaju skočil v bazen, za katerega ne ve, koliko vode je v njem? To je ena od možnosti. Druga možnost pa je seveda ta, da mu je levo politično zakulisje globoke države povedalo, da so že dovolj upognili hrbtenico Luke Mesca.
Koalicijske pogodbe ni
Na hudo neusklajenost že samega peterčka kaže tudi to, da o koalicijski pogodbi le govorijo, vsak želi v njej videti to, kar misli, da bi bilo dobro zanj, a nobenega podpisa nikogar od peterčka pod kakšnim dokumentom z naslovom Koalicijska pogodba ali kaj podobnega sploh še ni. Da ne govorimo o sodelovanju z Levico. Tisti, ki mislite, da tam odloča Luka Mesec, seveda nimate prav. Tam odločajo vsi, tako kot v samoupravljanju, vprašanje je le, kdo je bolj glasen. Pogosto je to Miha Kordiš pa tudi Violete Tomič ne zapostavljajte. V tem pogledu je, za sedaj, jasno le to, da Levica v vlado ne želi dati ministrov, torej v njej ne želi sodelovati, bi jo pa v obrambi pred Janezom Janšo začasno podprla, a za koncesijo vlado malo komandirala. Pravim začasno. Ta “začasno” je treba razumeti v časovni dimenziji do takrat, ko bo ocenila, da na novih volitvah lahko dobi veliko več, kot ima sedaj.
Politična poligamija
Me pa tale peterček spominja na politično poligamijo. V nesrečnem in aprila razpadlem političnem poligamnem zakonu so sodelovali SMC, SD in DeSUS. Takrat so ugotovili, da se ne ljubijo več in da se bodo razšli. To se je tudi zgodilo in na volitve so že odšli skregani in ločeni. Že takoj po volitvah pa so ugotovili, da se zelo ljubijo, da pa želijo večji politični poligamni zakon, zato so v tega povabili še LMŠ in SAB. Tudi to jim ni bilo dovolj, zato so najprej v ta zakon novačili NSi Mateja Tonina, ko pa jim je ta dal košarico, pa so povabili Luko Mesca. No, ta pa ne ve, kaj bi. Malo bi – pa tudi ne bi.
Alenka Bratušek se je nekaj naučila
Že takoj po vložitvi kandidature Marjana Šarca za predsednika vlade, tudi s podpisi poslancev SAB, pa se je oglasil njihov generalni sekretar in povedal, da resno razmišljajo o tem, da v vlado Marjana Šarca ne bi dali ministrov. Praktično to pomeni, da bi vlado podpirali tam, kjer bi ocenili, da jim to ustreza, tam, kjer pa ne, pač ne. Torej bi bila Alenka Bratušek neke vrste Luka Mesec. Motite pa se, če mislite, da sta si enaka. Luka Mesec še ne ve, kaj je politična poligamija, Alenka Bratušek pa to dobro ve in ve, da stvar na dolgi rok sploh ne more funkcionirati. Išče morda drugo možnost?
Kaj pa Karl Erjavec in Dejan Židan
Karla Erjavca “boli džoko”. Do penzije ima še štiri leta. Zanj je vse nepomembno, razen tega, da bi bil minister državotvornega resorja, kjer bo imel varnostnike in službeni avto. Dejan Židan pa je v svoji naivnosti in nesposobnosti ter kratkovidnosti tako ali tako najmanjši problem tega poligamnega zakona. Nasmiha se mu celo položaj predsednika državnega zbora in če bi se to zgodilo, bo on dobro nadaljevanje tega, kar smo imeli z Milanom Brglezom, ki je bil do sedaj najslabši in najnesposobnejši človek na tem položaju.
Muke Mira Cerarja
Po ločitvi z Milanom Brglezom ima Miro Cerar še nekatere težave. Če kaže verjeti nekaterim virom, s svojo glavo razmišlja njegov poslanec Zdravko Počivalšek, kar Miru Cerarju niti malo ni všeč. Njegova želja je seveda postati drugi Borut Pahor. Do tam mu manjkata še položaj predsednika DZ in položaj predsednika države. Ne verjamem, da je za sedaj čisto opustil misli na mesto predsednika DZ. Po drugi strani pa se zaveda popolnega amaterizma in nesposobnosti Marjana Šarca, a je ujetnik svojih lastnih izjav in ujetnik tistih, ki jim je služil zadnja leta.
Za zaključek
Je Marjan Šarec danes ponovno postal Ivan Serpetinšek, sem se vprašal v naslovu. Zdi se mi, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Vprašanje je le, kdaj nam bo to povedal on, tako kot nam je to pred leti povedal namišljeni predsedniški kandidat Artur Štern, ki mu je nasedlo veliko ljudi. Je pa to manj pomembno vprašanje, pomembnejše je vprašanje, koliko bomo s tem izgubili državljani Slovenije.
