Piše: Peter Jančič
Dve milijardi minusa prihodnje leto in obsežno višanje plač v javnem sektorju v letih za tem, za kar bo dodatna posojila iskala že prihodnja vlada, je napovedal finančni minister Klemen Boštjančič, ko je premier Robert Golob v ZDA čustveno udarjal po mizi govorniškega pulta OZN in od premiera Izraela Benjamina Netanjahuja zahteval, naj vrne talce in ustavi vojno. Talce so ugrabili in jih imajo Palestinci, ki so s svojim terorističnim gibanjem Hamas lani sprožili vojno z vdorom iz Gaze in pomori civilistov.
Naš premier je udarjal po mizi, potem ko je razneslo pagerje v žepih in rokah voditeljev in operativcev Hezbolaha, pa tudi pri veleposlaniku Irana in pri njegovih varnostnikih in ko so Izraelci začeli razstreljevati skladišča in izstrelišča raket, s katerimi Hezbolah že od terorističnega napada Hamasa iz Libanona raketira Izrael. Hamasovci pa iz Gaze. Hezbolah je zaradi eksplozij pagerjev, voki-tokijev in izraelskih raketiranj v tednu dni ostal brez celotnega vrha. Najpomembnejši teroristični voditelj Nasrallah je umiral skoraj hkrati, ko je Golob na vso moč zahteval mir in udarjal po mizi.
Tako očitno navijanje za eno od strani našega premiera je sprožilo kar nekaj osuplosti. Družinam talcev in našim zaveznikom na Zahodu se je za navijaštvo premiera, ki v vojni vidi le eno stran, Izrael, opravičil šef največje opozicijske stranke in prejšnji premier Janez Janša (SDS).
Izraelci so nastop Goloba verjetno razumeli kot sporočilo kurirja Irana, ki so mu že v času vlade Boruta Pahorja preko državne NLB z naše leve tihotapili milijardo za financiranje obveščevalne in teroristične mreže te teokratske diktature, k njihovi mreži sodita tudi Hamas in Hezbolah. Pozneje, ko se ni dalo več prikrivati, je Iran operacije preselil k drugemu zavezniku: Rusiji Vladimirja Putina. Ker za to dogajanje pri nas nihče ni bil kaznovan, odgovorni so praviloma celo napredovali, je jasno, da je šlo za politiko strank, ki so vladale.
Takrat je vladala SD, iz katere je danes zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je ploskala Golobu, ko je v konfliktu videl le eno stran.
Finančni minister Boštjančič pa je medtem doma napovedal dramatično povečanje trošenja. Prihodnje leto načrtuje porabo 17,1 milijarde evrov, prihodkov bo 15,2 milijarde, skoraj dve milijardi minusa. Porabo bo močno povečal tudi v primerjavi s časom, ko je vsa država stala zaradi covida in je državni proračun to reševal. Fiskalni svet zadnja leta opozarja, da sedanja vlada načrtuje povsem nerealistično in da obsežnih načrtov ni sposobna izvesti. In potem gledamo prenosnike, ki trohnijo v skladiščih in razpadajoče stavbe, na hitro kupljene za dobičke zasebnikov. Boštjančič pa se trudi, da bi porabo države povečal še za prihodnje vlade z velikim dvigom plač celotnemu javnemu sektorju. Tako velikim, da je nekoliko pretreslo celo do vlade prijazne medije.
Planet TV pa je opisal, kako bi bilo s plačami najvišjih politikov, ki so se sami zase s sindikati javnega sektorja tudi dobro izpogajali. V pogajanjih ni bilo tistih, ki bodo morali vse to plačati. Davkoplačevalcev in nedržavnih podjetnikov.
Najmanj bodo z dvigom plač dobili najslabše plačani. Tisti, ki jim država doplačuje, da bi jim izplačala minimalne plače, ne bodo dobili nobene povišice, medtem pa bodo velikansko povišico dobili najvišji politiki in funkcionarji.
Politiki bodo povišico sicer dobili po volitvah, ki bodo najpozneje čez leto in pol. Tudi druge stroške dviga plač v javnem sektorju, ki so daleč največji strošek države, poskuša Boštjančič čim bolj preložiti na čas po volitvah, da bi dodatna posojila za plačilo njegovih velikodušnih dogovorov s sindikati zaposlenih iskala že naslednja vlada in drug finančni minister. In krčila druge stroške in investicije.
Odzivi bolj kritičnih so bili, da nam je Boštjančič ravno zgradil nuklearko v proračunu. No, zapravil.
Po vrhu bo prihodnja leta dražja tudi elektrika, ker prihaja račun za odločitev vlade Boruta Pahorja, Gregorja Golobiča in Katarine Kresal, da bodo kurili slab domači premog v TEŠ 6, da bi ohranili zaposlitve za rudarje, za kar je bilo jasno, da je neekonomično in da premoga ne bo dovolj. Pahorjeva vlada je takrat podedovala tudi reformo plačnega sistema Gregorja Viranta, ki je v času, ko je svet udarila gospodarska kriza, povečala stroške proračuna. A precej manj kot zdaj to načrtuje za prihodnjo vlado Boštjančič. Pa še vlada sama je takrat povišala stroške plač, ko je med krizo še krepko povišala minimalno plačo, kar je sčasoma potopilo tudi nekaj delovno intenzivnih podjetij. Posledica vsega pa je bila, da je država skoraj bankrotirala, kar je vlada Alenke Bratušek pozneje reševala z velikansko razprodajo največjih državnih podjetij in bank, med drugim NLB in Mercatorja, in s pokritjem minusov zasebnima Probanki in Factor banki v lasti levih tajkunov, da se jim ne bi zrušil paradržavni sistem obvladovanja podjetij v državi. Kot državno srebrnino so zadržali le podjetja na področju energetike, denimo GEN-I za Roberta Goloba. In Telekom za Necenzurirane.
Če zdaj ponovno zavozijo, ne bo več veliko za razprodajo tujcem iz Balkana, Rusije in od drugod.
Kako se vladi in finančnemu ministru sfižijo načrti, so pokazali prenosniki v skladišču, zaradi katerih je ta teden odletela Emilija Stojmenova Duh. Iz vlade so jo k odstopu pred drugo interpelacijo SDS prisilili tako, da so v medije poslali zgodbo, kako je z modrimi lučkami maja letos drvela po Avstriji, potem pa so iz njenega ministrstva v začetku avgusta še poskušali prepričati avstrijsko policijo, naj ne preganja in kaznujejo voznika, ker se je naši ministrici za prenosnike mudilo na letališče.
Finančni minister Boštjančič je nakup 13.000 prenosnikov ta teden znova branil s trditvijo, da so bili še večje napaka digitalni boni za dijake v času prejšnje vlade, ker so si z njimi njegovi otroci kupili drage ameriške brezžične slušalke.
A obstaja več velikih razlik med obema posegoma vlad, ko delita bonbončke. Prejšnja vlada je delila vsem otrokom. Tudi za rešitev zastonj kosil v šolah so v SDS že tradicionalno za vse otroke. Sedanja vlada pa bi delila le skupini otrok iz socialno šibkih družin ali takih, ki so se sposobni predstaviti kot to. A so lahko tudi premožni.
Res pomembna razlika pa je, da je prejšnja vlada svoj projekt izpeljala, dijaki so dobili svoje. Sedanja pa je denar porabila, otroci iz revnih družin pa niso dobili, kar bi morali. Da se finančnemu ministru to, da lastne politike, kakorkoli jo že ocenjujemo, niso sposobni izvesti, zdi vredno braniti, je bil presunljiv dogodek tedna. Kot da bi kupovali kosila za socialno šibke v šolah, potem pa bi jih leto dni metali stran, ker ni kriterijev, kdo lahko to dobi. In bi minister rekel, da je to bolje, kot da kakšen napačni dobi preveč kosila.
Nesposobnosti svoje vlade Boštjančič celo ni branil prvič.
Če tako strelja mimo tudi v načrtovanju državnih financ, bomo zanesljivo ob nuklearko. Če ne ob celotno energetiko, Telekom in zdaj še pretežno državno zdravstvo. Golobovi čustveni nastopi proti prijateljski državi Izrael pa ne bodo pomagali pri pridobivanju posojil in kupcev.
Razen tistih iz čudnih držav. Kar ima tudi posledice.
Prispevek je bil najprej objavljen v Spletnem časopisu
