Piše: Petra Janša
Pogovarjali smo se z nekdanjo državnozborsko poslanko SMC (kasneje Konkretno) Moniko Gregorčič.
Zakaj »po desetletju v slovenski politiki, ki jo je spoznala tako iz ozadja kot iz prve, državnozborske klopi torej, nima nostalgije in želje po vrnitvi«, preberite v kratkem pogovoru.
Gospa Gregorčič, nam lahko najprej razložite, zakaj ste na omrežju X nedavno zapisali: »Milčinski z #Butalci je bil vizionar!«
Kakšnega posebnega razloga ni bilo oz. je razlogov, če človek spremlja dogajanje okoli sebe, toliko, da se mi je misel utrnila sama od sebe. Razlog, da so nenavadne in smešne butalske prigode ponarodele, je verjetno tudi v tem, da v nas zbujajo samorefleksijo in da lahko Slovenci nehote povlečemo tudi kakšno vzporednico z našimi navadami, razvadami in lastnostmi.
Na omrežju X ste izpostavili tudi svoj najljubši citat liberalnega ekonomista in nobelovca Miltona Friedmana, zagovornika prostega trga in ekonomske svobode: »Ena od velikih napak je presojati politike in programe po njihovih namenih in ne po rezultatih.« Kakšne namene so potem zaznali volivci v politikih in programu vladajočega gibanja Svoboda?
Volivci Gibanja Svoboda so predvsem znova nasedli velikim besedam in obljubam ter visokoletečim ciljem novega obraza v politiki. A ker se to ni zgodilo prvič, to le potrjuje, da ljudje ne volijo racionalno, temveč emocionalno. (…)
(Celoten pogovor si preberite v novi številki tednika Demokracija.)
