Piše: Vida Kocjan
Z računalniškim informatikom in publicistom Tomažem Štihom, nekdanjim svetovalcem finančnega ministra Janeza Šuštaršiča, ki zadnja leta živi v Združenem kraljestvu Velike Britanije, hkrati pa je pozoren opazovalec dogajanj v slovenskem družbenem in političnem prostoru, smo se pogovarjali predvsem o stanovanjski politiki in s tem povezanih zablodah zdajšnje vlade.
V Sloveniji se soočamo s stanovanjskimi problemi, velikost ene generacije je do 20 tisoč otrok, odvisno od leta. Stanovanjska politika trendom ne sledi, kot kaže, je dosedanja strategija napačna. Kaj je narobe?
Ne vemo, kaj hočemo. Če bi vedeli, bi bilo laže oblikovati strategijo, kako bomo to dosegli.
Za novo ministrstvo Levice se zdi, da jih zanima samo model državnega najemništva za ozko skupino njenih volivcev na vrhunskih lokacijah ob morju in v Ljubljani. Njihova tako imenovana sistemska rešitev so novi dvigi davkov za graditev maloštevilnih državnih stanovanj za izbrance, ki jim demagoško pravijo »mladi«. Izpostavljajo sto milijonov, s katerimi bi po sedanjih standardih lahko zgradili morda sedemsto stanovanj na leto, od tega sedemdeset v Ljubljani.
Kaj pa naj storijo vsi drugi? V mandatu te vlade bodo v Sloveniji odrasle štiri generacije, sedemdeset tisoč ljudi; k temu je treba dodati še štirideset tisoč priseljenih in vse tiste, ki so v čakalnih vrstah še iz prejšnjih mandatov in niso več tako mladi, pa še vedno nimajo kje živeti.
Koalicija v resnici nima celovite strategije, ampak selektivno gasi požar in tako tlakuje pot v najemniško družbo.
V enem od komentarjev ste opozorili na doslej najambicioznejšo obljubo Tanje Fajon (SD), ki je pred volitvami predlagala kar stanovanjski TEŠ: 1,3 milijarde evrov vreden projekt za graditev 10 tisoč novih stanovanj v šestih letih.
Na brezglavo tekmovanje demagogov v napovedih graditve državnih stanovanj je treba gledati enako skeptično kot na napoved, da bo vsak v tridesetih dneh prišel do specialista. Na Tanjo Fajon in Luko Mesca, ki sta bila pred volitvami v svojih napovedih graditve državnih stanovanj najglasnejša, danes niti njuni stranki ne računata več.
Treba je ocenjevati rezultate, ne obljub. Smo čez polovico mandata in za zdaj vlada, ki je obljubila trideset tisoč stanovanj in vmes že nekajkrat popravila obljubo navzdol, ni zgradila še niti enega.
Kako je s krepitvijo javnega najemnega trga in z državnim intervencionizmom na stanovanjskem področju, kar naj bi bilo za levičarje že desetletja zdravilo, vendar pa nikoli ne deluje?
Treba se je vprašati, ali so najemna stanovanja sploh rešitev problema. Tisti, ki to zagovarjajo, ne znajo razložiti, kaj bo z najemniki, ko ostarijo. Takrat bodo pokojnine bistveno nižje, kot so danes. Kako bodo plačevali najemnino, če že danes komaj plačajo položnice?
(Celoten intervju si preberite v novi številki tiskane Demokracije.)
