Piše: mag. Mirko Macher, Radovljica
How do you feel? sprašuje John Poula v Woman.
Včeraj sem doživel dan, ki ga ne bi rad nikdar več. Raziskovalno sem šel v Pordenone, ne prav zelo razmišljujoč o življenjskih pogojih v tem času. Ko sem naredil dve banalni napaki, no, sprejel še dve slabi odločitvi, sem se znašel na vročem, suhem zaprašenem poletnem podeželju. Ko sem odprl vrata avtomobila, me je dobesedno posesala vročina. Hitro skočim nazaj v hlajen avto, odprem steklenico z vodo, tako da se rešim katastrofe. A ja, to je to, zato so Italijani zaklenili vrata, zapustili urbana naselja in odšli še južneje, ‘tastari’ se pa hladijo z ventilatorji! Avtoceste so postale neprebojni plehnati zid, vse do Benetk in Trsta je zabasano z avtodomi, avtomobili, prikolicami in motorji. V mestih, na placih in na podeželju ni žive duše, vse je prazno, niti živali, niti muhe v zraku ni na spregled. Policaj? dajte no. Po ulicah se brezvoljno sprehajajo črnci, predvsem mladi, preganjajo dolgčas … Temperatura okrog 40 +, in potem pomislim: Sem na tem svetu ali v riti, kjer so plini že tako vroči in gosti, da se začne presnova pri živem telesu. Pekel! Rad bi šel čim prej ven, pa ne morem, kamor koli se obrnem je le slabše, … To italijansko podeželje te izčrpava hitreje kot lahko dihaš.
In potem še pomislim: ‘Kako je šele našemu Golobu, ne le da je v riti, do grla je v dreku. Ali njemu vse to sranje ustreza, ga sploh ne moti?’ Ne bi bil rad žaljiv do miroljubnih ptičev, ki nikomur nič nočejo, pa vendar: ‘Ali je to Golobovo sranje res tisto, kar si slovenski državljani zaslužimo?’ Ne le to, v tem istem golobnjaku serjejo še vsi ostali njegovi priskledniki in priležniki, … ministri in sekretarji, vsi lavrirani šoferji …
‘Kaj nas čaka v jeseni?’ da s sprašujete. Če prav razmislim: ‘Ne bi rad živel z Golobom v dvanajsterniku, iz katerega pot je le še v WC školjko.’
