Piše: C. R., STA
Skladatelj akademik Lojze Lebič danes praznuje 90 let. Ena največjih osebnosti slovenske umetniške glasbe izhaja s Koroške, kar je zaznamovalo tudi njegovo ustvarjanje. Za njegov opus so zapisali, da je razpet med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur.
Skladateljsko se je Lebič oblikoval v skupini študentov komponistov Pro musica viva, ki je iskala modernejše smeri v glasbi, tudi po zgledu iz tujine. Ob kompoziciji in dirigiranju pri Marjanu Kozini in Danilu Švari na ljubljanski Akademiji za glasbo je diplomiral še iz arheologije, a ga je pot popeljala v umetnost.
Bil je profesor na ljubljanski Pedagoški fakulteti, kjer je pripravil tudi učbenik Osnove glasbene umetnosti, ter kasneje predavatelj glasbenoteoretskih predmetov na oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti. Kot poustvarjalec je vodil APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in komorni zbor takratne RTV Ljubljana. Na tem področju je leta 1972 dosegel prvo nagrado BBC v Londonu na mednarodnem tekmovanju posnetkov sodobne zborovske glasbe Let the People Sing.
Ustvaril je dela za različne vrste zasedb. Če so bile sprva posvečene vokalu v obliki samospevov in zborov, je svojo zvočnost kasneje razširil na velika orkestralna in vokalno-instrumentalna dela. Glasbi se je posvečal tudi kot mislec. Njegova razmišljanja so leta 2000 izšla v knjigi Od blizu in daleč.
Kot je v knjigi Slovenski skladatelji akademiki zapisal muzikolog Ivan Klemenčič, je Lebič kot skladatelj prehodil pot od ekspresionističnega subjektivizma do postmodernistične zrelosti, pri tej preobrazbi pa se je vseskozi zavedal, da z modernizmom ni mogoče kar naprej šokirati ter da sta pomembna aktualno sporočilo skladbe in njen umetniški pomen.
Sprva ga je zaznamovala ljudska tradicija, kar se odraža v zborih in samospevih ter delu Korant iz leta 1969. Pozneje se je izjemoma tudi politično odzval v skladbi Fauvel iz leta 1986, njegovo kasnejše ustvarjanje pa je izhajalo zlasti iz vprašanj človeškega trpljenja in bivanja, kot v primeru Novembrskih pesmi za glas in orkester. Upornost je pokazal tudi v delu Požgana trava na besedilo Daneta Zajca.
Po navdihu literature in arhetipov je ustvaril tudi Mite in apokrife za basbariton in orkester iz leta 1999 ter Ajdno – glasbo o času iz leta 1996. Svoj ustvarjalni vrhunec je dosegel z diptihom Glasba za orkester – Cantico I in II iz leta 1997 oziroma 2000.
Njegova dela so bila izvajana na številnih festivalih, kot so Svetovni glasbeni dnevi, Europa Cantat, Zagrebški bienale in Varšavska jesen. Prejel je več nagrad, med njimi trikrat nagrado Prešernovega sklada ter leta 1994 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Ob visokem življenjskem jubileju so na rodnih Prevaljah pripravili niz prireditev, ki se vrstijo do konca leta, Slovenska filharmonija pa se bo svojemu častnemu članu poklonila novembra, ko bo počastila še enega letošnjega jubilanta Vinka Globokarja.
