Piše: Tamara Lubarda
Tako veliko propagande, usmerjene proti tistim, ki se upirajo neredu tako pri ilegalnih prehodih držav meja, kot tistim – brez da bi se jih vpisalo v register prebivalcev, s čimer niso v nobeni podatkovni bazi, kakor pri drugih zadevah – ki imajo od matičnih državljanov več socialnovarstvenih pravic. Kajti kmalu po prihodu drugam bodo kajpada kmalu zatem do socialnih prejemkov upravičeni tudi njihovi družinski člani. S tem delno odvzamejo oziroma jemljejo to, kar bi moralo biti dodeljeno matičnim državljanom države, to je tem, ki imajo eno in edino državljanstvo namesto dveh. In za nestrpnost se nato okrivi domačine.
Levičarski skrajneži jih obtožujejo skrajnega desničarstva, čeprav se borijo za red, pravico in resnico. Vprašanje je, zakaj je tujec, kadar mu ni treba čakati v vrsti s tolmačem na uradu, vreden več kot domačin. Brez naročanja. Pride mimo vratarja, ker ni sam, ampak je tja pripeljal še svoje otroke. Zakaj prišleki dobijo za svojega otročaja pravico do vključitve v vrtec, čeprav so ženske ves dan doma. Od pridne mlade mamice samohranilke, ki hodi vsak dan v službo, pa izveš, da svojemu otroku ne more nuditi take možnosti, čeprav je vrtec svojemu otroku pripravljena plačati iz svoje plače, ker tam ni prostora. Vsaj ne takrat, ko njen malček bivanje najbolj potrebuje, ker je sama v čakalni vrsti do nadaljnjega. Pravi, da bi morala najeti varuško ali sprejeti dvoizmensko delo, v kolikor za varstvo ne bi prosila babice.
Seveda se znajde vsak po svoje… Tujec ‘kot državljan’ prejme socialno podporo takoj po evidentiranju. Ubogi državljan brez dohodkov, ki je pravilno izpolnil vlogo, pa zaradi prezasedenosti s prošnjami tujcev, na prihodek, ki mu ne zagotavlja niti minimalne ravni, konkretno 470 evrov, čaka vsaj kaka dva meseca.
No, niso vsi, ki dospejo v našo domovino na sončni strani Alp, ekonomski migranti, pač pa socialni, ker hočejo koristi. Zastonj usluge zanje se jim zdijo samoumevne, to pa je obojestranskega značaja takrat, ko nekaj nudijo. Torej, ko ima tudi naša prelepa slovenska dežela interes, da so nastanjeni pri nas in vzorno poprimejo za kakršnokoli delo, kajti pridnim rokam se nikoli nismo upirali, četudi nam včasih resda odžirajo posel, na primer v gradbeništvu, kjer stereotipno velja, češ, da smo Slovenci lenuhi, nevajeni težaških opravil. Kdo pa je zidal v šestdesetih in sedemdesetih letih, in to so zgradbe in mostovi, ki stojijo še dandanes. Takrat pri nas ni bilo toliko prišlekov iz BIH, če že, so bili iz drugih bratskih republik nekdanje SFRJ. Da o čistoči ne govorimo: vsak snažen Slovenec sprva počisti pred svojim pragom, prime ročaj od metle. V nas je trmasta vztrajnost, dokler opravila ne zaključimo, kar opravimo, pa je vzdržljivostno kvalitetno.
Zadržanost slovenskih ljudi se nanaša zlasti na ‘azilante’. Brez negativnega podtona, če so asimilirani in s strahom pred temi, kateri nadlegujejo mlada dekleta. Pripadnikom druge vere ne smejo gledati v oči, ker to zanje pomeni kaj drugega kot je pogled z namenom da prepoznaš zunanjo podobo in obraz človeka.
Vsakega iskrenega človeka v dejanjih in prepričanju, ki k nam pride od drugod, sprejmemo odprtih rok. Od koderkoli je prišlek v našo državo dospel, brez zadržkov z barvo polti ali kakšen jezik prišlek govori. Torej smo odprti za drugačnost, vendar to v primerih, ko se ne ogroža naše osebne integritete in jezika.
