Piše: Gašper Blažič
David Jensterle (1976) je duhovnik, ki poleg pastoralnega dela v župniji veliko ustvarja na področju kulture, predvsem pri animiranih filmih. Pred kratkim se je predstavil s svojim šestim filmom o Jakobu Aljažu.
Kot pravi naš sogovorec, je zgodovina učiteljica življenja, vendar se, kot veleva evangelij, ne ozira nazaj, ampak aktivno živi sedanji trenutek. Z njim smo se pogovarjali neposredno po praznovanju Urhove nedelje, osrednjega župnijskega praznika.
David Jensterle izhaja iz župnije Železniki, v duhovnika je bil posvečen leta 2002. Po kaplanskih letih (Cerklje na Gorenjskem, Šmartno pri Litiji) je bil najprej župnik v Velikem Gabru in soupravitelj župnije Sela pri Šumberku, nato v župnijah Bistrica pri Tržiču, Podbrezje, Duplje in Leše. Od leta 2022 je župnik v Smledniku, od lani je tudi soupravitelj župnije Trboje.
Pred kratkim ste predstavili nov dokumentarni animirani film o Jakobu Aljažu. Menda to ni vaš prvi takšen projekt.
Začelo se je v župniji Veliki Gaber, ko smo od Socialne akademije dobili ponudbo za izdelavo risanke po metodi stop motion. Najprej se izdelajo figurice iz plastelina, potem se to animira. Naredili smo triminutno risanko, kako sv. Urh ubrani Augsburg pred Madžari. Tu se je začelo sodelovanje s Juanom Juvančičem. Postal sem župnik v župniji Tržič-Bistrica. Leta 2019 smo se začeli pripravljati na 50-letnico župnije v letu 2021. Poklical sem Juana, če bi naredila podobno, kakor sva naredila v Velikem Gabru, in bi posnela risanko o sv. Mariji Goretti, zavetnici župnije. Odvrnil je: »Kaj pa, če bi posneli igrani film?«
In kako se je začel vaš prvi projekt?
Zbrali smo igralce iz župnij Tržič-Bistrica in Duplje. Bili so presenečeni, da bomo snemali toliko pred praznovanjem. Odvrnil sem, da sedaj imamo že igralce in nič ne vem, kaj bo naslednje leto. In leta 2020 se je začela pandemija covida-19. Leta 2022 pa sem iz župnije Tržič-Bistrica šel za župnika v župnijo Smlednik. Za slovo sva z Juanom naredila animirani dokumentarni film o zgodovini župnije Tržič-Bistrica, ko sem prišel v župnijo Smlednik, sem pa za dobrodošlico naredil animirani dokumentarni film z naslovom Župnija Smlednik. Tako sem začel celostno spoznavati župnijo, kraje in ljudi, ki so mi zaupani v duhovno oskrbo.
Je to povezano z dejstvom, da ste sedaj župnik župnije, kjer je bil Jakob Aljaž krščen? Njegov rojstni dan je tudi občinski praznik občine Medvode, datumsko pa je zelo blizu prazniku župnijskega zavetnika sv. Urha.
Da. Občina Medvode letos praznuje 30-letnico obstoja. Jakob Aljaž je tudi zavetnik te občine, ki je vsa društva in tudi župnije povabila k sodelovanju pri praznovanju pod geslom Moč dobrih vezi skupnost gradi. Župnija Smlednik je to dojela kot potrditev, saj je že prej razmišljala, kako bi počastila velikega sožupljana Jakoba Aljaža. V letu 2023, ko smo predvajali animirani dokumentarni film z naslovom Župnija Smlednik, smo že z ŽPS sklenili, da bomo poživili praznovanje Urhove nedelje, saj so v preteklosti ta praznik zelo slovesno obhajali. Župnija ima celodnevno čaščenje na god svojega zavetnika sv. Urha 4. julija, nedeljo po godu pa je Urhova nedelja. Sv. Urh je bil znan po tem, da se je rad gibal po škofiji, ki mu je bila zaupana, in skrbel za ljudi.
Jakoba Aljaža širša slovenska javnost pozna predvsem kot triglavskega župnika, ki je za simbolično vsoto odkupil vrh Triglava in ga ohranil za slovenstvo. Po čem je bil še znan? Navsezadnje je v slovenščino prevedel najbolj znano božično pesem Sveta noč.
Vsi bolj poudarjajo njegove planinske uspehe, vendar je bil Jakob Aljaž zelo dejaven tudi na glasbenem področju. Omenili ste že božično pesem Sveta noč, ki je bila prvič peta v slovenščini v Tržiču. Tu je treba omeniti še njegovo uglasbitev pesmi Matije Zemljiča Oj, Triglav, moj dom. V Orisu mojega življenja je zapisal, da se mu je melodija porodila med sprehodom. Poslal jo je tudi Mateju Hubadu v Ljubljano, najprej pa so jo izvedli slovenski študentje v Gradcu. Najbolj znane njegove uglasbene pesmi so še: Gregorčičeva Krasna si, bistra hči planin, Tomanova Ko gledam jasne vas planine, Gregorčičeva Oj, zbogom, ti planinski svet, Sevčeva Oj, planine, rožnate planine. Najraje je imel besedila duhovnika Simona Gregorčiča.
Toda Aljaž je šel še dlje – slovensko glasbeno izročilo je kronal s pesmarico.
Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Mohorjeva Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev. Z njo je spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom. Kljub nasprotnim napovedim je bil uspeh malo kasneje velikanski in Aljaž si je celo pripisoval zaslugo, da je prav zaradi pesmarice število članov Mohorjeve družbe poskočilo na 80.000. Izdal je tudi devet zvezkov svojih krajših skladb. Skladatelja Stanko Premrl in Franc Kimovec o Jakobovih skladbah pravita, da so »preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele«. V glasbi je videl dober način za ohranjanje slovenskega jezika, kulture in tradicije.
Kakšna pa je bila njegova osebna drža?
Predvsem je bil znan po tem, da je bil v odnosu do ljudi človeški, razumevajoč in strpen, rad je imel vsako stvar na svojem mestu, zato je takoj stopil k vsakemu, ki je »hodil sosedu v zelje« in ga dal v red, a še rajši je posredoval, kadar starši komu od mladih niso pustili, da bi se poročil. »Mladi so za vkup!« je vedno govoril, in če sta bila fant in dekle že polnoletna, je kar na svojo roko opravil oklice in s tem »prepričal« starše.
Aljaž ni navezoval stika z ljudmi samo z »višine«, s prižnice; bil je med njimi, na cesti, v gostilni, v društvenem domu, v Vratih, na Triglavu, vedno in povsod se je gibal med ljudmi. Za Dovje je leta 1909 na sodišču dosegel, da je občina 137 zemljiškim upravičencem vrnila več tisoč oralov gozdov v Belci, ki so bili leta 1885 napačno vpisani na dovško občino. V najhujših časih je kmetom posojal denar tako rekoč brez obresti, da se je gospodarstvo spet postavilo na noge. Župnik je tudi dosegel, da je Posojilnica delovala ljudem v korist.
V tistem času je bil Jakob Aljaž podobno kot pred njim škof Anton Martin Slomšek nekako vpet v boj za slovensko nacionalno identiteto. Pa vendar ni bil nacionalist …
Ne. Aljaž ni bil nacionalist, ampak je bil velik domoljub in je deloval po načelu: Spoštujem tebe in tvoje, ti pa spoštuj mene in moje. Po tem načelu so delovali tudi mnogi Avstrijci, saj je imel veliko prijateljev v Gradcu, Münchnu, na Dunaju, s katerimi si je dopisoval, dobil pa je tudi veliko mednarodnih priznanj. V dobrih stikih je bil tudi z dr. Juliusom Kugyjem. V govoru ob odprtju Triglavske koče na Kredarici pa je dejal, da je na Kredarici našel le cvetlice treh barv: modre, rdeče in bele, kar je razumel, kot da tudi narava pritrjuje temu, da je pogorje slovensko; poudaril pa je, da bodo turisti vsakega naroda prijazno sprejeti in pogoščeni, ker to zahteva slovenska gostoljubnost. V Planinskih spominih omenja dva odlična nemška turista, člana Alpenvereina, ki sta mu dejala, da bosta pri prvem zborovanju tega društva predlagala, naj se podobne stavbe, kot je Aljažev stolp, postavijo tudi po drugih visokih gorah. V članku ju pohvali takole: »Vsa čast in hvala daljnim Nemcem, nepristranskim strokovnjakom! Pri takih Nemcih se učimo tudi mi Slovenci solidarnosti in temeljitosti, ki ne bo nam škodovalo. Nasprotovali so mi bili le ljubljanski in celjski renegati.«
In navsezadnje, krščanstvo ne izključuje ljubezni do domovine, celo podpira jo.
Tako je. Na binkoštni ponedeljek, 4. junija 1838, je imel škof Anton Martin Slomšek v Možberku na Koroškem znamenito pridigo z naslovom Dolžnost svoj jezik spoštovati. Takrat je tu še živelo večinsko slovensko prebivalstvo, a že podvrženo germanizaciji. Spodbujal jih je, naj ne opuščajo materinščine. Zvestobe lastnim koreninam in spoštovanja do njih ni opredelil le kot izbiro, temveč kot dolžnost do Boga, prednikov in soljudi. »Usmiljeni Bog, vsemogočni Stvarnik, je človeku dušo in telo dal. Telo potrebuje poštenega oblačila, duša pa zgovornega jezika; kar je za telo oblačilo, to je duhu jezik in beseda … Govorjenje, ki ste ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom kakor žlahtno dedino zapustiti. Boljše je, da jih slovensko govoriti naučite, kakor bi jim kapital zapustili … Ne bodi vas sram, da ste Slovenci; to naj bo naša čast … Prizadevajmo si, vsak po svojem stanu, pošteno in prav krščansko živeti, kakor so naši predniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega, usmiljenega srca; radi so potrebnim pomagali in sosedom dobrega storili … Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci … Pokažimo tudi mi, da smo poštenih očetov pošteni sini …«
In navsezadnje je Slomšek podobno kot njegov sodobnik France Prešeren dal veliko veljavo slovenščini, mar ne?
Slovenščino kot enega najstarejših jezikov v evropski družini je Slomšek postavil ob bok latinščini in grščini ter ostro grajal tiste, ki so jo dajali vnemar: »Kdor se tedaj tak stariga imenitnega jezika sramuje,« je pridigal, »je podoben trepu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe izterga, ki mu ga je dober oče dal, se po tuje obleče, in misli, da bo lepši … Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo, ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnimu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo sleče, ino gosposko nositi začne, de potem ni gospod, ne kmet. Rojen Slovénc, ki svoj narod zatají, je podoben pogreti jedi, ki nobenimu zdrava ni; tak človek svojiga rodu žlahtne lastnosti pozabi, ino se nemških slabosti privadi, ino je kakor preoblečeni vran od vsih zaničevan.«
Če se prav spomnim, je Slomšek prav s spoštovanjem drugih kultur presegel nacionalizem?
Hkrati je Slomšek pozval k spoštovanju drugih jezikov in nakazal na s tem povezane prednosti: »Ne zaničujte tujih jezikov in se nemško le skrbno učite; lepši vam bo, ki znate jezika dva, kakor Nemcem, ki znajo samo enega … Tako boste vi dobremu zvestemu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel in je z njima dva druga pridobil. Zato ga je Gospod pohvalil in čez veliko postavil … Pred Bogam ni nobeniga razločka med Nemcam ali Slovencam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. ‒ Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno tako naj v vsih jezikih se Bog hvali ino častí, v lepi zlogi, zastopnosti ino kerš. ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto cerkev poklical, ravno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojim učenim kralestvu združil.« Škof Slomšek je pridigal na povabilo tamkajšnjega župnika in narodnega buditelja Urbana Jarnika. Dolžnost svoj jezik spoštovati – Wikivir (wikisource.org)
Kako sami gledate na odnos do naroda, jezika in države? Kakšne so vaše izkušnje?
Moj zambijski prijatelj Moses je sedaj imel na obisku skrbnike iz Nemčije, ki so se čudili, zakaj imamo v Sloveniji po cerkvah državne zastave in da tega v Nemčiji ni. Odvrnil sem, da to ni stvar nacionalizma, ampak domoljubja. Kristjani smo del tega naroda in molimo za blagoslov domovine Slovenije, hkrati pa vabimo k spoštovanju drugih narodov in kultur. Ne moreš resnično spoštovati in sprejemati drugega, če najprej sebe ne sprejemaš in ne spoštuješ.
Če se vrneva k filmu o Jakobu Aljažu: ne gre za klasični, pač pa za animirani film. Ste torej želeli z njim nagovoriti tudi mlajše rodove?
Da. S Juanom vsa iskala način, kako tudi mlajšim rodovom posredovati zgodovinske, duhovne in kulturne teme. Risana slika ima na otroke poseben učinek, da tudi dokumentarne stvari z zanimanjem gledajo. Vmes za vložek dajeva tudi kakšne smešne prigode, ki so se zgodile npr. Jakobu Aljažu, da otrok lahko zbrano gleda. Animacija je zanimiva za otroke, mlade in stare. Naloga nas, starejših, je, da mlajšemu rodu spregovorimo o duhovnih in kulturnih koreninah, iz katerih črpamo svojo narodno in duhovno istovetnost, identiteto. Ko imaš to, lahko z ljudmi druge kulture in veroizpovedi gojiš spoštljiv in enakovreden dialog.
Zanimivo se mi zdi, da kot župnik dveh župnij – v Smledniku in Trbojah – še vedno najdete čas za takšen projekt, sploh glede na vašo siceršnjo aktivnost v obeh župnijah.
Če se malo pohecam, so doma starši vedno govorili, da kdor je priden pri jedi, bo priden tudi pri delu. Te projekte predlagam, začnem, vendar potem vedno poiščem sodelavce. Pregovor pravi, da nekdo mora razpihati žerjavico, da se vname. Ljudi vedno, ko mi rečejo, da sem nekaj naredil, popravim, da smo naredili skupaj. Že sv. Benedikt je dejal: moli in delaj. Osebno tega ne jemljem kot projekt, ampak kot pot, da skupaj rastemo v spoznavanju bogastva kulturnih in duhovnih korenin. Če pogledamo tudi v preteklost, vidimo, da so duhovniki vedno delovali tudi na kulturnem področju. Treba je delovati celovito. Ne smemo skrbeti samo za telo, ampak je treba skrbeti tudi za duha. Jezus pravi, da ne smemo skrbeti samo za jed, ki mine, ne smemo skrbeti samo za kruh za telo, ampak naj bomo odprti za vsako Besedo, ki prihaja iz Božjih ust. Biti odprt za Presežno, življenje sprejeti kot dar ter ga hvaležno in odgovorno živeti. Steklenica ima celovito vrednost, če ima tudi vsebino.
Torej niso pomembni samo zunanji okviri, ampak tudi vsebina …
Da. Vera in kultura nam dajeta tisto vsebino, da vemo, kaj daje smisel našemu življenju, kdo smo, da lahko tudi prebrodimo življenjske viharje in ne nazadnje, kaj je po smrti. Slovencev ne smejo združevati samo športni uspehi, ampak tudi zdravo gospodarstvo, kultura, ki spodbuja življenje, spoštovanje življenja od spočetja do smrti; ki spodbuja, da se s težavami soočimo skupaj, ne pa da bežimo v različne vrste omame in odvisnosti; kultura, ki spodbuja družinsko življenje in zvestobo. Doma so me starši tudi učili, da če je stvar dobra in če imam čas, naj nikoli ne rečem ne. Za čas pa vemo, da si ga moramo vzeti. Če je nekaj vredno, si bom za to vzel čas. In prav zaradi tega načela sem doživel veliko lepih stvari, imam miren spanec in v meni ni obžalovanja, o katerem pogosto slišim od drugih, češ, če bi vedel, da bo tako lepo, bi pa tudi jaz šel zraven. Ker se trudim odgovorno in celovito živeti, prav zato sem srečal Juana. On je bil rojen v Argentini, vendar vedno poudari: »Jaz sem Slovenec. Ko sem prišel prvič v Slovenijo, sem jokal. Slovenci ne veste, kaj imate.«
V preteklosti ste delovali v župnijah Veliki Gaber na Dolenjskem in Bistrica pri Tržiču (s soupravo župnije Duplje). Vsaka ima svoje značilnosti. Je bil močan »kulturni šok«, ko ste prišli v Smlednik?
Ne. Jaz si nobene župnije ne lastim in si ne domišljam, da brez mene ne bo več šlo. Zaupam škofu, ki me pošlje v župnijo za župnika, to župnijo sprejmem kot dar, se z Božjo pomočjo potrudim po svojih najboljših močeh. Dostikrat me ljudje vprašajo, kje je bilo lepše: v prejšnji župniji ali je v zdajšnji. Vedno odvrnem, da župnij ne primerjam. Povsod se imam lepo in povsod so tudi preizkušnje. Leta 2022 sem po tehtnem premisleku sklenil, da bom dal odpoved župnijama Tržič-Bistrica in Duplje, in to sem storil. Nadškof je to odpoved sprejel in po premisleku me je postavil za župnika v župnijo Smlednik in sedaj še soupravljam župnijo Trboje. S prvim dnem, ko sem prišel v župnijo Smlednik, sem začel delovati na polno. Rad imam zgodovino, ker pravi pregovor, da je zgodovina učiteljica življenja, ne maram pa nostalgije in tarnanja, ki sta pa beg pred resnico. Vendar se Slovenci radi zatekamo k nostalgiji, češ, kako je bilo včasih lepo, in tarnanju, da se pač ne da nič narediti.
Pripravljate kakšen filmski projekt še v prihodnosti? Denimo o Leopoldini Brandis, ustanoviteljici sester čudodelne svetinje in rodni sestri baronice Anamarije Lazarini?
V letu 2025 bo 180. obletnica rojstva duhovnika Jakoba Aljaža. V župniji načrtujemo postavitev njegovega doprsnega kipa pri župnišču. Naredili bomo še nadaljevanje filma o Jakobu Aljažu, in sicer bomo naredili krajši izbor smešnih prigod iz njegovega življenja. Npr. ko se je vrnil iz Češke, mu je nekdo rekel, da je podoben Kneippu, on pa je odvrnil, da vidi samo eno podobnost med seboj in njim, in sicer to, da imata oba veliki buči.
Jakob je preizkušnje premagoval z vero in s humorjem. V prihodnjih letih pa bi rad dal na filmski trak tudi življenjsko zgodbo Leopoldine Brandis, ki je bila rodna sestra Anamarije Lazarini. To je redovnica, ki je usmiljenke pripeljala v Avstro-Ogrsko. To so tiste usmiljenke, ki so jih naši tovariši po 2. svetovni vojni vrgli iz republike Slovenije, tovariši iz drugih republik so jih pa z veseljem sprejeli: predvsem v Makedoniji, Srbiji, na Kosovu. V Smledniku je bil za kaplana tudi Janez Puhar, ki velja za soizumitelja fotografije na steklo, tudi o njem imamo namen posneti animirani film. Pa še kaj se bo pokazalo.
Kaj bi napisali tistim, ki bi si želeli film ogledati? Premiera je bila sicer v Smledniku na Urhovo nedeljo, 7. julija letos.
Aljaž je deloval po načelu, da težave niso za to, da nas uničijo, ampak da jih premagamo in se po njih celo dvignemo. Duhovnik Jakob Aljaž je bil pokončen kristjan in odgovoren državljan. Doživel je šest pravd, ki pa ga niso podrle na tla, zato nam je zgled vztrajnosti. Ko si je prizadeval za dostop v dolino Vrat, mu je Viktor baron Hein pisal: »Takih mož, kot ste vi, potrebujem. Vi delate res za ljudstvo.«
Duhovnik Jakob Aljaž je res delal za ljudstvo. Ko sta se z Belcem pogovarjala o Aljaževem stolpu, mu je Aljaž odvrnil: »Saj ne gre zame, za vse nas, Slovence, gre.«
»Na Dovjem se mi je pokazalo novo polje: turistika in slovensko planinstvo. Žal je bilo skoraj vse nemško, ko pridem na Dovje; Alpen-Verein postavlja nemške napise ter nastavlja in dobro plačuje nemške vodnike (rojene Slovence). Ko ljudi spodbujam, da ustanovimo požarno brambo, hočejo nemški jezik imeti za poveljstvo; komaj zmagam s slovenščino!«
K čemu nas torej še danes spodbuja Jakob Aljaž?
Duhovnik Jakob Aljaž nas res spodbuja, da cenimo svoje slovenske korenine. Zato bi priporočal, da si Slovenci ogledajo animirani film o Jakobu Aljažu. Od Nuka smo pridobili CIP, USB-ključki so dosegljivi na Župniji Smlednik. Z darom za ta ključek se podpre nadaljnje filmsko ustvarjanje v župniji Smlednik. Veseli pa bomo, če nas bodo župnije in tudi društva povabili in bomo pri njih predstavili ta film. Saj vemo, da je bolje, če gledamo skupaj.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
