Piše: Gašper Blažič
V teh dneh je po kuloarjih zaokrožila novica, da se nekdanji politik Karl Erjavec vrača v politiko. Kontraverzni nekdanji predsednik DeSUS se v javnosti predstavlja kot alternativa »novim obrazom«, saj bi morali po njegovo ljudje bolj zaupati izkušenim politikom in ne tvegati z mačkom v žaklju.
»Kot pravi, ga k vrnitvi nagovarjajo razočarani volivci, med njimi gospodarstveniki, ki aktualni oblasti očitajo, da preveč obljublja in neprofesionalno dela. Dovolj je novih obrazov, poudarja Erjavec, ki napoveduje, da bodo na jesenski predstavitvi tako imenovanega Zbora za prihodnost Slovenije, iz katerega naj bi nastala nova sredinska politična stranka, ob njem sedeli nekateri nekoč najvplivnejši politiki,« o Erjavčevi skorajšnji veliki vrnitvi poroča portal 24ur.com.
Je ukradel idejo pomladnikom?
Več podrobnosti za zdaj ni znanih, so pa napovedi zelo ambiciozne. Če bo Erjavec uresničil napovedi, potem dokazuje, da je tudi zelo zvit, saj ne bo »direkt« ustanavljal stranke, ampak, podobno kot pri Glasu upokojencev, najprej razvil civilnodružbeno platformo. Pri čemer je pokazal, da je tudi zvit lisjak, saj je tako rekoč sunil že znano sintagmo »prihodnost Slovenije« – spomnimo se pogovorov o prihodnosti Slovenije še v času predsednika republike (pred tem dolgoletnega premierja) Janeza Drnovška, po vzoru Konvencije o prihodnosti Evrope, kjer je bil udeležen tedanji evropski poslanec in prvi demokratični premier Lojze Peterle, je ta model iskanja skupne poti predlagal Janez Janša, predsednik SDS. No, tudi »zbor« je znana paradigma, spomnimo se Zbora za republiko iz leta 2004, iz leta 1989 pa Zbor za ustavo, ki je pripeljal do družbenega konsenza o političnih spremembah, saj je partijska nomenklatura jeseni 1989, po padcu berlinskega zidu in romunskega samodržca Ceauşescuja, nakazala »sestop z oblasti«.
No, to, da se bo tudi Erjavec, podobno kot Robert Golob in menda tudi Anže Logar, skušal zriniti v »sredino«, pa seveda ni presenečenje. Za razliko od tehnologije osvajanja in držanja oblasti v Sloveniji pa Erjavec prisega na že uveljavljene obraze v politiki. »Nov obraz, nova napaka,« je nekoč ponavljal v nekem predvolilnem soočenju in sprožil tudi veliko smeha navzočih:
Kdo je v resnici Karl Erjavec?
Rojen je bil leta 1960 v Belgiji v izseljenski družini, njegov oče Viktor, po katerem je dobil drugo ime (kot je to navada v Belgiji), je bil sin predvojnega župana Šentvida (Št.Vida) nad Ljubljano Karla Erjavca (ime je zapisano Karel ali Karol), rojenega leta 1896, ki je imel na Brodu pod Šmarno goro uspešno mizarsko delavnico. Kljub opozorilu, da imajo njega, njegovega brata Franca in še pet drugih prebivalcev Broda komunisti na seznamu »organizatorjev bele garde«, je ostal doma. Sredi junija 1944 so neke noči na Brod prišli partizani in vzeli bivšega župana, njegovega brata in še dva sovaščana, ki sta bila na omenjenem seznamu. Odpeljali so jih v gozdove pod Tehovcem in nobeden se ni vrnil, poroča revija Zaveza oz. portal zaveza.si (zapisoval Janko Maček).
V reviji Zaveza je takole pričeval sin umorjenega župana Frenk Erjavec:
»9. junija 1944 so Nemci odkrili komunistični bunker v osrčju Vižmarij v gospodarskem poslopju pri Rženu. Tu se je kovala usoda domačinov. Našli so namreč dokumente, ki so to potrjevali. Čez nekaj dni so mi gestapovci na nogometnem igrišču vzeli kolo in naročili, naj pošljem ponj očeta. Nisem razumel, kaj hočejo. Prosim sem strica, da me je spremljal. Domov si brez kolesa nisem upal. Stricu so rekli, da hočejo banditi ubiti mojega očeta in še nekaj drugih vaščanov. Ker je bil moj brat takrat pri partizanih, se mi opozorilo ni zdelo resno in sem pač mislil, da nas hočejo preizkušati. Brat Drago je namreč pobegnil iz nemške vojske.
Zjutraj sem prišel v delavnico brez kolesa in zamudil delo. Ko je oče opazil, da nimam kolesa, me je vpričo vseh zaposlenih mahnil okrog ušes. Nisem mu ostal dolžan in užaljen povedal, kaj se plete. Prepir je slišala mama in očeta pregovorila, da je šel na gestapo.
V Goljarjevi vili, kjer je bil štab, so mu pokazali seznam, zaplenjen v bunkerju pri Rženu. Na seznamu ljudi, ki so bili predvideni za likvidacijo, je bilo tudi očetovo ime. Vrnil se je domov prepaden in močno zamišljen in peš, saj ni imel toliko moči, da bi se peljal.
Mama ga je nestrpno čakala. Šla sta v hišo, jaz pa sem vlekel na ušesa: »Res je, kar je rekel Frenk. Na spisku imajo sedem Brodčanov, med njimi sem jaz, brat France, Janez Skok, Maks Zupančič, Jože Dolinšek, Felc in verjetno tudi moj brat Tine, ki je napisan kot Klajder (po domače). Mene imajo zapisanega kot župana Karla. Svetovali so mi, naj se odselimo v Avstrijo in vzamemo orožje od njih, da bi se branili. Odgovoril sem jim, da se ne čutim krivega. Nisem organizator bele garde, kot piše na tistem seznamu, ki sem ga dobil na vpogled.«
Čez teden dni so vdrli pozno ponoči v našo hišo na Brodu 10. Prišlo je približno deset partizanov v uniformi. Pobrali so vse, kar je bilo količkaj vredno, zlatnino, obleko. Celo moji dveletni sestri niso prizanesli. Partizanka Vera Mrhar (Blaževa) ji je iz ust vzela dudko z besedami: »Tudi pri nas rabimo take priboljške.«
Danilo se je že, ko so z zvezanimi, prvimi štirimi s seznama krenili proti Mednemu in od tam naprej v gozdove pod Tehovcem. Priredili so proces, jih mučili in pobili.
Po tistem se je zares ustanovila domobranska postojanka v Šentvidu; kasneje so jo premestili v Goričane.
Ko je brat Drago, borec Kokrškega odreda, izvedel, kaj so napravili z očetom, je pobegnil in se javil Nemcem. Vstopil je v domobranske vrste in pregovoril tudi mene, čeprav sem imel komaj 16 let. Po hrabrosti mu nisem bil kos. Nekako smo izvedeli, kje leži oče. Truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja, smo pokopali na domačem šentviškem pokopališču 19. marca 1945.«
Zanimivo, da je podatke o družinskem poreklu Karla Erjavca zelo težko najti (kot da bi bili cenzurirani) in se ob tem lahko naslanjamo samo na pripovedne vire. Res pa je, da se je o komunističnem umoru župana Erjavca večkrat govorilo v javnosti, a ni znano, da bi Karl Viktor Erjavec to družinsko povezavo demantiral.
Meteorski vzpon od leta 1990 dalje
Kakorkoli že, leta 1972 se je mladi Karl z družino iz Belgije priselil v Kranj in nato študiral pravo v Ljubljani. Sprva je deloval v gospodarstvu, leta 1990 se je kot 30-letni pravnik prebil v tedanji izvršni svet občine Kranj, kjer je deloval kot sekretar za občo upravo, ni pa znano, po kateri politični liniji. Predsednik tedanje občinske vlade je bil Vladimir Mohorič (Demos), predsednik skupščine občine (župan) pa Vitomir Gros (Demos / Liberalna stranka), tajnik skupščine pa Branko Grims (Demos / Socialdemokratska stranka Slovenije), danes evropski poslanec. Med znanimi člani izvršnega sveta je bil denimo Andrej Šter, kasneje notranji minister in diplomat.
Leta 1993 se je Erjavec včlanil v SKD, kar morda ni naključje, saj je stranka tistega leta postala del velike koalicije z LDS in ZLSD. Leta 1995 ga je v svojem uradu zaposlil prvi varuh človekovih pravic Ivan Bizjak, pred tem poslanec in znan politik SKD, sicer pa Erjavčev gorenjski rojak. Bizjak je Erjavca celo postavil za vodjo svojega kabineta in ga kasneje odpeljal s seboj na ministrstvo za pravosodje za državnega sekretarja – to se je zgodilo, ko je Bizjak postal minister v zadnji Drnovškovi vladi (2000-2003). V tem času sta se SKD in »stara« SLS združili, Erjavec pa je ostal član združene stranke, ki je nato privzela ime SLS. Vendar le do leta 2003, ko je SLS zapustila koalicijo, ker jo je od tam izgnal premier Anton Rop (LDS), ker so poslanci SLS podpirali interpelacije proti nekaterim levičarskim ministrom. Erjavec je pod novo pravosodno ministrico Zdenko Cerar (LDS) hitro sprejel njeno strankarsko pripadnost tako, da se je tudi sam včlanil v tedaj vladajočo stranko – in tako še naprej ostal državni sekretar na ministrstvu.
Po porazu LDS in zmagi SDS na volitvah leta 2004 je Erjavec dobil novo priložnost. V tej koaliciji je DeSUS prvič dobila ministrsko mesto (kar pri LDS ni bila ravno navada) in sicer ministrstvo za obrambo. Prevzel ga je Karl Erjavec, ki si je s tem zagotovil dobro izhodiščno pozicijo za naskok na vrh DeSUS, saj je dotedanji predsednik Anton Rous napovedal slovo. Erjavec se je na kongresu v ljubljanskem Smeltu leta 2005 moral spopasti še z dvema kandidatoma, to sta bila Mirko Miklavčič in profesor Anton Bebler. Vendar je uspel in ostal na vrhu stranke kar 15 let, s prestola ga je v začetku leta 2020 izrinila šele Aleksandra Pivec. No, skupno jima je bilo to, da sta oba izšla iz vrst LDS, Erjavec naj bi imel celo na dan kongresa DeSUS leta 2005 še vedno strankarsko izkaznico LDS.
Za pragmatičnega Erjavca so se leta 2006 začele težave zaradi izbora oklepnikov Patria na razpisu, saj se ga je režimski tisk krepko lotil, vendar je bil kasneje na sodišču – očitno zaradi svoje upogljivosti – oproščen. Obsojen pa je bil njegov nekdanji vladni šef Janez Janša. Erjavcu je v prvi Janševi vladi uspelo ostati celoten mandat minister, v Pahorjevi vladi pa se mu je zalomilo, saj ga je računsko sodišče, tedaj pod vodstvom Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa, pozvalo k odstopu zaradi »smetarske afere«. Erjavca je nasledil profesor Roko Žarnić.
Leta 2013 je pomagal rušiti Janševo vlado
Po padcu Pahorjeve vlade, zmagi Jankovićeve Pozitivne Slovenije ter izvolitvi »rezervne«, druge Janševe vlade leta 2012 je Erjavec postal zunanji minister, ki mu je leta 2013 uspelo skupaj z Gregorjem Virantom tudi zrušiti vlado, saj je ministrsko funkcijo obdržal tudi pod Alenko Bratušek in kasneje še pod Mirom Cerarjem, ker je bila DeSUS ves čas članica vseh koalicij do izpada iz parlamenta leta 2022. Zaradi svoje vloge pri rušenju druge Janševe vlade si je nabral precej slab sloves politika, ki se obrača po vetru, pa tudi sicer se je – navkljub prej omenjenemu družinskemu poreklu – ves čas bratil z borčevskimi funkcionarji na partizanskih proslavah.
Leta 2018 je na volitvah ostal brez poslanskega stolčka, SDS pa je takrat dobila največ glasov. Po Erjavčevi zamisli se je oblikoval t. i. levi blok (ki ga je Erjavec najprej kreiral kar z Zoranom Jankovićem), novi premier je postal Marjan Šarec. V vladi je Erjavec znova postal obrambni minister. No, zaradi slabega rezultata DeSUS na volitvah je nato prišlo do kongresa, na katerem je Erjavca spravila s stolčka ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec. Samo malo po tistem je režimski tisk divje napadel Pivčevo kot tudi gospodarskega ministra (in šefa SMC / Konkretno) Zdravka Počivalška, ker sta, ko je Šarec vrgel puško v koruzo, začela s sestavljanjem nove vlade – tretje pod vodstvom Janeza Janše. Globoki državi je kasneje uspelo spraviti Pivčevo iz vlade zaradi obskurne afere z »rezinami pršuta«, Erjavec pa se je vrnil v DeSUS (iz nje je vmes celo izstopil), na njen vrh in stranko spravil iz koalicije. Kljub temu je vlada zdržala do rednih volitev. Aleksandra Pivec je ustanovila stranko Naša dežela, a z njo ni uspela na volitvah, Erjavec pa je iskal priložnost v gospodarstvu (Iskratel). No, vmes je s tedanjo »Koalicijo ustavnega loka« (KUL) celo poskušal naskočiti tretjo Janševo vlado s konstruktivno nezaupnico. Ni uspel.
No, tudi v DeSUS ga ni več na vrhu. Trenutni predsednik sedaj izvenparlamentarne stranke je Anton Rifelj, stranka pa je skupaj z Dobro državo ter Urošem Lipuščkom kot nosilcem liste kandidirala na evropskih volitvah. Seveda neuspešno, čeprav je v preteklosti že imela svojega predstavnika v Bruslju – to je bil Ivo Vajgl. No, v stranko pa je menda včlanjen kar nekdaj prepoznaven obraz, »jezični dohtar« iz nekdanje Stranke Alenke Bratušek Marko Bandelli, ki so ga v Svobodi vrgli čez ramo, podobno kot tudi Janija Möderndorferja.
Maček, ki ima devet življenj
Za Erjavca pravijo, da je kot mačka, ki ima devet življenj. Čeprav je prvič postal predsednik DeSUSa še relativno mlad (45 let), mu očitno ne diši življenje političnega upokojenca, ampak se želi vmešati v boj za politične stolčke. Šele čas bo pokazal, ali bo njegova akcija »požegnana« tudi od botrov globoke države. Če ne bo, bo tudi ta projekt propadel. No, razen če mu bo uspelo pritegniti krog Anžeta Logarja. In če bodo ljudje pozabili na njegov nahrbtnik, na številne afere. Tudi na tisto s pralnim strojem, zaradi katerega se je zapletel v bizaren sodni spor z nekdanjo smučarko Špelo Pretnar …
