Piše: Marjeta Bogataj
Letošnje poletje je nadvse radodarno z velikimi mednarodnimi športnimi dogodki – komaj smo »zadihali« po evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, kjer je Slovenija s prebojem v osmino finala poskrbela za eno najlepših presenečenj, in se pomirili po razburljivi Dirki po Franciji, kjer je zgodovinski dosežek uspel šampionu Tadeju Pogačarju, so tik pred vrati olimpijske igre Pariz 2024.
Tja se odpravlja rekordno število slovenskih športnikov (90), k čemur je precej prispevalo dejstvo, da so se na OI tokrat uvrstile kar tri ekipe: prvič ženska rokometna, prvič moška odbojkarska in že četrtič moška rokometna reprezentanca. Košarkarjem, žal, ni uspelo. So pa med slovenskimi predstavniki zagotovo kandidati za medalje!
Verjetno ima vsak kakšen svoj »olimpijski moment«, ki se mu je globoko vtisnil v spomin. Moj je zlata medalja judoistke Urške Žolnir na olimpijskih igrah 2012 v Londonu – pa niti ne sama medalja, ampak to, kako je prišla do nje in še natančneje: kako je v družbi tekmice prihajala na tatami. Kakšna odločenost je žarela iz njenih oči, kakšna moč iz njenih korakov! Borba je bila pravzaprav odločena vnaprej … Seveda imam tudi druge čudovite olimpijske spomine – bera medalj slovenskih športnikov je res občudovanja vredna –, ampak ta z Urško me je popolnoma prevzel. Pa juda, priznam, razen na velikih tekmovanjih sploh ne spremljam.
In tudi v tem je čar olimpijskih iger – v širokem spektru športov (tako širok, da se že porajajo kritike o pretiravanju), med katerimi je veliko takšnih, ki jih sicer ne spremljamo. Na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah leta 1896 so športniki tekmovali v zgolj devetih panogah, pred 100 leti je bilo olimpijskih panog 17 in danes jih je že 48! Slovenski športniki bodo tekmovali kar v 17 panogah in zagotovo lahko tudi letos pričakujemo, da bodo dali vse od sebe in svojo domovino zastopali s ponosom. Ljubitelji športa bomo prav gotovo uživali, in to ne le ob štetju medalj. Začne se že jutri, trajalo bo do 11. avgusta.
