O novinarstvu, medijih, družbi, politiki, pesništvu in domoljubju smo se pogovarjali s pravnikom, novinarjem, televizijskim voditeljem in pesnikom Igorjem Pirkovičem.
Gospod Pirkovič, pred dobrim letom dni ste zaradi političnih in medijskih pritiskov odstopili s položaja urednika oddaje Tednik na Televiziji Slovenija, se pravi po tem, ko ste ob napovedanem in nato tudi prepovedanem koncertu hrvaškega pevca Marka Perkovića Thompsona v Mariboru z njim posneli pogovor in ga objavili v Tedniku. Zakaj ste se pravzaprav odločili za pogovor z njim?
Thompson je bil v tistem času v Sloveniji zanimiv, ker se je okoli njega prvič dvigalo veliko prahu. Napovedal je svoj koncert v Mariboru in potem se je začelo. Histerija večine slovenskih medijev, pri čemer je prednjačil mariborski Večer, je Thompsonu v Sloveniji naredila nehoteno reklamo in tako povečala zanimanje za koncert. Tako enostranskega, lažnivega in tendencioznega poročanja zlepa ne srečaš, sem kasneje ugotovil. Vse se je bolj ali manj zreduciralo na ustaštvo, češ, v Mariboru ni prostora za ideje ustaštva in fašizma. Šlo je za pravi stampedo proti nečemu, česar ni. Podobno si je Maribor pred leti za žrtev izbral Kanglerja, pri čemer mnoge, ko je treba ovrednotiti dejstva s časovne distance, zapušča spomin. Se je Kanglerju kdo opravičil? Se je Thompsonu oziroma organizatorju koncerta kdo opravičil? V obeh primerih ju je kasneje sodišče rehabilitiralo. Skratka, Tednik je bil v Thompsovem primeru edini medij v Sloveniji, ki z njim ni obračunaval na distanco, pač pa smo želeli slišati tudi njegovo mnenje. Ne gre za noben novinarski dosežek, le preprosto logiko. In to je bil povod za obračun z menoj in takratno odgovorno urednico.
In v čem je bil problem, če ste naredili intervju z njim, saj je naloga novinarja, pravzaprav je nekaj čisto normalnega, da naredi intervju s človekom, v tem primeru pevcem, ki je bil takrat v središču slovenske pozornosti? Če pa dviguje prah, je to medijsko še bolj zanimivo …
Prav to želim podariti. Problem je bil ustvarjen tam, kjer naj bi ga ne bilo. Po objavi prispevka, ki so ga mimogrede po vseh novinarskih merilih največje novinarske avtoritete ocenile kot odličnega, sem pričakoval, da me bo vodstvo RTV nagradilo za posebne dosežke v tekočem letu. A so me močno razočarali. Nisem dobil zlatega fantka s piščalko, pač pa brco iz Tednika. A kaj je to v primerjavi s pohvalami in spodbudami mnogih gledalcev, od preprostih ljudi do ustavnih sodnikov in Prešernovih nagrajencev. Madež, ki so mi ga takrat nadeli se je opral, spomin pa je ostal. Predvsem na to, ko so me posredno povezovali s fašizmom, ki je slovenskemu narodu storil toliko gorja. Nekaj podobnega, kot da bi vas povezovali z nacizmom ali s komunizmom. Predstavljajte si občutke. V tem primeru je namreč vrag vzel šalo. Pravica do sodnega varstva mi še ni zastarala.
Samo medklic. Ste gledali finale svetovnega nogometnega prvenstva med Hrvaško in Francijo v Moskvi? Za koga ste navijali? Zakaj?
Gledal. Kolikor mi je čas dopuščal, ker sem med tekmo najmlajšemu pripravljal polpete. Vendarle je nogomet samo igra, ki je ne smemo preresno jemati. Nekdo je na koncu evforičen, drugi potolčen. Morda so mi bili zaradi pristnosti hrvaški nogometaši bolj simpatični. V Sloveniji bi jih nekateri povezali s fašizmom, ker so peli Thompsona. Tudi hrvaško predsednico, ki se je drla z njimi. Modriću in Rakitiću pa bi morda vzeli celo nogometno licenco.
No, ostaniva še pri nastopih številnih pevcev z juga v Sloveniji. Kako gledate na to, da so recimo lani prepovedali koncert prej omenjenega hrvaškega pevca Thompsona, po drugi strani pa je brez problemov v Ljubljani nastopila srbska turbo pevka Svetlana Ražnatović – Ceca, kot vdova razvpitega srbskega kriminalca in vodje srbskih pravajoaških enot Željka Ražnatovića – Arkana? Zakaj dvojna merila?
Zato, ker je Thompson privržen katoličan in velik kritik komunizma in ker tradicionalne vrednote postavlja na piedestal. Poleg tega je v Sloveniji srbski lobi mnogo močnejši kot hrvaški. V zvezi s Svetlano Ražnatović pa bi bilo krivično, če bi jo obremenjevalo že dejstvo, da je bila Arkanova žena. Problem nastane, če držijo domneve, da njeno bogastvo izvira tudi iz kriminalnega podzemlja in zločinov pokojnega moža. V Sloveniji ni problem niti četniški vojvoda Bora Đorđević, zato ker je v Sloveniji protislovenstvo nagrajeno. Bog se usmili take države. In Bog se usmili take države, v kateri novinarji pišejo hvalospeve četniku, ki na obletnico padca Vukovarja in grozodejstev nad civilnim prebivalstvom ob asistenci medijev napolni Stožice. Tu so dvojna merila.
V Sloveniji nastopa za moj okus in okus številnih bralcev Demokracije preveč pevcev, pevk z območja nekdanje Jugoslavije. Očitno je, da je v naši državi preveč balkanskega melosa …
Mislim, da je zadeva zavožena in da nam ni več pomoči. Pred dnevi sem obiskal Borovniško noč, vsakoletno prireditev v Borovnici, in za trenutek dobil občutek, da sem na kakšnem občinskem prazniku Zenice ali Smederova. In kar je najbolj tragično, za jugonostalgijo ni treba organizatorjem več vabiti originalov, saj z veliko zavzetostjo po srbsko ali bosansko zapojejo slovenski izvajalci. Zakaj bi prepevali Hazarde, Domicelja ali Derendo, ko pa gredo pleskavice in čevapčiči bolj na Plavi orkestar in Bijelo dugme. Da ne bo pomote, Balkanci imajo odlično glasbo, a imajo jo tudi Italijani, Francozi in Madžari, če smo že pri tem. Slovenska kulturna identiteta je na sobni temperaturi mlačne vode. Imam občutek, da se v Sloveniji veliko Slovencev vse bolj počuti Jugoslovane.
Ste uveljavljeni pisec pesmi, ki jih pojejo izvajalci zabavne in narodnozabavne glasbe. Vaša dela so redno izvajana na različnih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, vaša pesem je že predstavljala Slovenijo na Evroviziji. Od predlanskim ste predsednik Društva pesnikov slovenske glasbe. Je slovenski jezik res manj speven kot recimo kateri drug? Po moje je to samo mit …
Res je, to je se ponekod prijelo. Česa tako neresničnega človek zlepa ne sliši. Ne samo da je slovenski jezik tekoč in speven, temveč se pred njim lahko skrije večina jezikov. Slovenščina daje namreč toliko jezikovne prostranosti in morje izraznih odtenkov, da lahko zardi vsakdo, ki ji pripisuje nespevnost in robatost. Seveda je treba poznati vso to jezikovno širino. Veste, najlaže se je »šlepati« na dvesto angleških ali hrvaških besedah in jih ponavljati kot staro ploščo. Slovenščino in glasbo druži neverjetna kemija. Gregor Strniša, Adi Smolar, Andrej Šifrer, Feri Lainšček in Leon Oblak so najboljši dokaz, da »Beseda slovenska ni trda in toga, da jezik bi lomil se, ko jo izreče.Nasprotno; je mehka, kot božal bi koga, ko z ustnic kot žametna reka ti steče.« Jaz pa pravim: »Branimo nje sonca, mehkobo in žamet, da ne bi se slabega kaj ji zgodilo, da ne bi prepozno nas srečala pamet, potem ko bi kdo jo izrinil na silo.«
So za slovensko glasbo zakonsko predpisane glasbene kvote na radijskih postajah prava rešitev?
Kvote so bile ob uvedbi sicer logičen branik slovenske besede v glasbi, a izkušnje kažejo, da je treba iskati drugačne rešitve. Prihaja do številnih zlorab in izigravanj zakona. In spet se postavlja vprašanje, kaj je slovenska glasba. Je res dovolj samo banalno in jezikovno podhranjeno slovensko besedilo položeno v hrvaški ali srbski melos? Veliko take glasbe kroži zadnje čase, kar ni bil namen zakonodajalca. Pri tem sicer noben predpis ne pomaga, če ne bo premika v glavah. In uredniška politika mnogih slovenskih radijskih postaj gre na žalost v nasprotno smer. Naj poudarim, glasba je univerzalna zadeva in različnost glasbene ponudbe bogati tudi kulturni prostor. A eno je širiti obzorja, drugo pa prati možgane. V Sloveniji je ogromno dobrih posameznikov in skupin, ki se ne morejo prebiti, ker je glasbeni prostor rezerviran za hrvaško, bosansko in srbsko glasbo. Nadomestila za predvajanje glasbe se tako selijo na jug in krog je sklenjen. Mladi in neuveljavljeni slovenski glasbeniki lahko igrajo le za svojo dušo. Ampak treba je nahraniti tudi želodec, ne le duše.
Vrniva se k zadevi Thompson. Kako danes, po dobrem letu, gledate na takratno dogajanje? Ste razočarani, da vas vodstvo nacionalne hiše takrat ni zaščitilo, da so obračun z vami in odstavitev z mesta urednika oddaje Tednik na Televiziji Slovenija zahtevali tudi nekateri vaši novinarski »kolegi«, sodelavci, uredniki, pravzaprav politični aktivisti, ki jih na RTV Slovenija ne manjka?
Da, razočaran sem nad vodstvom, predvsem nad tedanjim predsednikom rogramskega sveta Zupaničem, ki je v razpravi svetnikov dopuščal enostranski pogrom, ne da bi mi bila dana možnost priglasitve k besedi. Tako kot so vsi vse vedeli o Thompsonu, so vsi vse vedeli o meni, ne da bi me kdo kaj vprašal. Tisti napad je bilo treba zdržati in potem se je kolesje začelo obračati meni v prid. Novinarskim kolegom sem odpustil. Nisem človek, ki bi kuhal zamere. Celo razumem mnoge, ki so delovali proti meni na odprti sceni, saj so bili mnogi od teh intimno na moji strani. Uvideli so, da je bil stampedo predimenzioniran, čeravno se z vsebino prispevka o Thompsonu niso strinjali. Šlo je za precedenčni primer političnega obračuna, kjer je cilj posvečeval sredstva. Nisem niti človek, ki bi dopuščal, da profesionalna ali politična nestrinjanja načenjajo medsebojne človeške odnose.
Kako v zvezi s tem gledate na dogodek, ki se je zgodil maja predlanskim, ko so ob začetku programskega sveta RTV Slovenija na sejo vdrli nekateri novinarji in uredniki (ob pomoči nekaterih levičarskih aktivistov od zunaj) in s svojo navzočnostjo motili sejo, češ naj programski svet pod vodstvom takratnega predsednika Mitje Štularja urejanje programa prepusti urednikom, poročanje pa novinarjem. Hkrati so v rokah držali transparente, med drugim takega, na katerem je pisalo: »Smrt janšizmu, svoboda narodu« …
Problem pri tem je odsotnost enakih vatlov. So novinarji kdaj zasedli programski svet z nasprotnimi transparenti? Niso. Treba se je odločiti. Novinarsko in uredniško avtonomnost je treba zavarovati v vseh primerih, ne samo ko ti to ustreza. Sicer pa mi take vrste aktivizem ni blizu, predvsem pa pozivi k fizični odstranitvi te ali one demokratično nastavljene politike. V tistem primeru je šlo za napad na suverenost programskega sveta, ki ima svoje pristojnosti. Zaman sem jih čakal, da s transparenti v mojo podporo pridejo, ko je šlo za moj primer. Sicer pa novinarji ne bi smeli biti družbenopolitični delavci, kot je to veljalo za prejšnji sistem. Morali bi delovati v javnem interesu. Ampak vsaka izkušnja je za nekaj dobra.
Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da slovenski medijski prostor še danes ni dovolj uravnotežen, da še vedno prevladuje levičarski aktivizem?
O tej »nesrečni« uravnoteženosti bi se dalo marsikaj povedati. Včasih se meri s filigransko natančnostjo, a se je kljub temu ne da izmeriti. Mediji bi morali biti zavezani resnici. Javna RTV ima pri tem še toliko večjo odgovornost. Zasebne medije, ki imajo takšne in drugačne lastnike, pri tem laže razumem. Stvar osebne integritete, časti in vesti vsakega uradnika in novinarja pa je, kako se bo odločil med navijaštvom in objektivnostjo. Če mnogi ne marajo Janše, je to njihova pravica, problem pa je, da je to pri poročanju vidno kilometre daleč. Enako velja tudi, ko gre za druge politike. To se je videlo predvsem v predvolilni kampanji, ko so mediji skovali mantro o protijanševski koaliciji. Je kdo dnevno spraševal kandidate, ali bodo šli v koalicijo s Šarcem, Židanom ali Cerarjem? Nisem tega opazil.
Bi kaj komentirali rezultate državnozborskih volitev?
Volitve so praznik demokracije. V nizki volilni udeležbi ne vidim takega problema. Odločajo tisti, ki so oddali glas. Kdor je ostal doma, se je pač vnaprej strinjal, da odločajo drugi. Seveda je zdaj bolje, da molči kot kritizira. Po mojem mnenju je volilna pravica izključno pravica in ne dolžnost. Dopustiti je treba ljudem alternativo, da jih politika ne zanima ali da zanje ni primernega kandidata. Važni so odstotki, ki so jih stranke dobile. Rezultati so znani, očitno pa niso olajšali poti do nove koalicije. Imamo proporcionalni sistem brez preferenčnega glasu, kar je velika in vgrajena napaka sistema. To ni dobro za kakovostno sestavo državnega zbora, niti ni normalno, da denimo Alenka Bratušek, ki pooseblja stranko, ostane pred vrati parlamenta. Skratka, volitve so dale samo relativnega zmagovalca, skupnega pa ne.
Kaj pa povolilno dogajanje?
Povolilno dogajanje se je nadaljevalo v maniri predvolilnega. Vse se je vrtelo okoli tega, kdo si upa z Janšo. Nihče ni primerjal programov. Prav smešno vse skupaj. Ob toliko zaklinjanjih, da z Janšo pa že ne, bi rad videl predsednika stranke, ki bi zaradi spremenjenih okoliščin in interesov Slovenije pojedel besedo in se vrgel v zobe medijev. In zdaj smo tam, kjer smo bili. Na tak način lahko v nedogled ponavljamo volitve in »odstopljeni« Cerar bo lepo vladal.
Med drugim ste avtor dveh zbirk domoljubnih pesmi, ki nosita naslov Slovenska pesem in Zbudi se, Slovenija! Kako nastajajo vaše pesmi? Od kod črpate navdih zanje?
Navdiha mi k sreči ni treba iskati ali nanj čakati. Ko opazujem to prelepo deželo s toliko bogastva in raznolikosti, je navdih vedno tu. Iz naslova pesmi, ki nastane prvi, črpam kitice. Tako enostavno je to, ko gre za Slovenijo.
Zakaj prav domovinske pesmi? Kaj želite z njimi sporočiti ljudem?
Sporočam, da je domoljubje oziroma odnos do domovine edina skupna točka sprtih Slovencev. In poudarjati je treba, kar združuje, saj:
»Kdor je domoljub, le ljubi domovino,
ne pušča na cedilu je, ko klecne kdaj s koleni.
Še bolj takrat zadiha njeno angelsko bližino,
da strumni kakor prej postanejo koraki njeni.
Kdor je domoljub, zna videti čez planke.
Odprt je in spoštuje tuja sonca in pomladi,
ne pusti ujet` v nacionalistične se zanke,
ki antidomoljubi mu nastavljajo jih radi.«
In še za konec. Ko smo Slovenci živeli v Jugoslaviji, smo mislili, da bomo kot narod s samostojno državo končno varni pred potujčenjem, uničenjem oziroma izumrtjem. Danes v luči migracij iz Afrike in z Bližnjega vzhoda vidimo, da smo spet ogroženi, da je ogrožen evropski način življenja. Kakšno Slovenijo si torej želite v prihodnje?
Najprej o tem, zakaj je Slovenija šla iz Jugoslavije. Naj ponazorim na primeru. Ko sem v petem razredu osnovne šole na srednjih valovih poslušal Glas Amerike iz Washingtona v slovenskem jeziku in to omenil v šolskem spisu, je morala mama na zagovor v šolo. To pove vse, kako smo živeli. Živeli smo lahko tako, da smo sklanjali glave, da smo se stopili v večini in da smo na mejnih prehodih, v bolnišnicah in uradih govorili srbsko, če smo želeli biti obravnavani. Saj tako bi morda še šlo naprej, pa bi to hoteli? Hvala bogu za papeža Janeza Pavla II., pa za Lecha Wałęso, za preobrat v Romuniji in za padec berlinskega zidu. In za Demos in slovenske osamosvojitelje. Potem se je sicer govorilo o tako imenovanem partijskem sestopu z oblasti. Pravljica za otroke. Kakšen sestop neki. Zbali so se Romunije, to je dejstvo. Zakaj niso sestopili že v šestdesetih ali sedemdesetih letih? Ker jim ni bilo treba. Danes je Slovenija samostojna in se sooča z drugimi težavami. Državo si težko priboriš, a jo hitro zapraviš. Zapraviš njenega duha in prihodnost. Z morebitno odprto migrantsko politiko bi se ustrelili v koleno. Ni dobro, da bi čez petdeset let imeli tri milijone slovenskih državljanov. Sicer pa, mar ni zanimivo, da za boljše življenje vsi izbirajo Zahodno Evropo, ki doživlja veliko kritik, predvsem nova italijanska in avstrijska politika. Zakaj ne gredo v Savdsko Arabijo, Katar, Rusijo, Venezuelo ali na Kubo?
Biografija
Igor Pirkovič se je rodil leta 1970 v Postojni. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom. Svojo poklicno pot je začel v diplomaciji, bil je konzul Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini ter se kasneje podal v medijske vode. Zaposlen je na RTV Slovenija. Dolga leta je bi urednik oddaje Tednik. Pred leti je bil tudi namestnik direktorja Televizije Slovenija. V prostem času je zapisan pesnjenju. Je eden najvidnejših piscev besedil za slovensko glasbo, za kar je prejel številne festivalske nagrade, med drugim za besedilo na Slovenski popevki, je tudi avtor besedila pesmi »Verjamem« slovenske predstavnice na Evroviziji Eve Boto Napisal je avtorski album pesmi za otroke v izvedbi Anike Horvat in mladinski muzikal. V javnosti je znan predvsem po pisanju domovinskih pesmi. Znani sta njegov pesniški zbirki Slovenska pesem in Zbudi se, Slovenija!. Po njegovem je dan brez napisane pesmi izgubljen.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.)
