Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Včeraj sem ugotovila, da nimamo Slovenci v Sloveniji več kaj početi.
Ne moremo, na primer več pisati o slovenski kulturi, ker je ni. Je samo še multikulturna, magnifikovska. Ne moremo več pisati o slovenskem zdravstvu, ker ga ni. Je samo še balkansko privatno. Ne moremo več pisati o slovenskem kmetijstvu, ker je prepovedano z nešteto birokratskimi ovirami okoljsko militantne birokracije v EU. V resnici zato, da bi kupovali ukrajinsko žito – in tudi rusko, ki menda prihaja v EU čez Poljsko, kot sem slišala včeraj (15.7. 2 024, okoli poldneva) v kmetijski oddaji enega od slovenskih medijev. Ne moremo več pisati o slovenski politiki, ker je nimamo. Ta je samo še evropska, tista in takšna, ki Slovenijo in Slovence razume samo še kot del jugovzhodne regije EU ali tretje Jugoslavije. Tudi ne moremo – Slovenci v Sloveniji – več pisati o svojem nezadovoljstvu v razpadajoči – že prav obsedeno pobalkanjeni Sloveniji. Ne moremo pisati, ker preveč boli, in je zato prepovedano. Prepovedano je pisati o obupno samomorilskem stanju avtohtonega prebivalstva v – nič več svoji, in v še manj slovenski – domovini, temveč smemo pisati samo še o svoji veliki ljubezni do potujčene oziroma pobalkanjene in muslimanizirane multikulturne Slovenije, v kateri je glavno mesto Ljubljana To je trenutno v rokah župana Jankovića, mogočnega balkanskega antiosasamosvojitelja in antijanšista. Prav tako pa ne smemo pisati o resničnih namerah delovanja županovega najljubšega kulturnega genija, ki si je za osrednji prostor balkaniziranja in pobalkanjenja slovenske kulture izbral srce in pljuča ljubljanskega mestnega parka Tivoli. Kaj hočemo, Slovenija je multikulturna država, s spomenikom “Ć” sredi Ljubljane, kot glavnim spomenikom multikulturni – pretežno balkanski – osamosvojeni Sloveniji.
Res, včeraj sem, v svojem zadnjem članku za Slovenijo potožila, da je mojega domoljubnega pisanja za vedno konec – na kubik. To moje – zadnje – včerajšnje pismo bralcem (15.7.2024) medijev samo še multikulturne Slovenije – so vsa uredništva v nekdaj slovenskih deželah, zdaj pa balkansko multikulturnih, z gnusom vrgle v digitalne uredniške koše. Kolikor sem razumela nekatere simbolične odzive v komentarjih pod svojimi zadnjimi objavami in v različnih posameznih člankih teh medijev, so moja – in mojim podobna – pisma uničili zato, ker sem nacistka in rasistka, naši mediji pa so še balkansko – titoistično – multikulturni in nočejo netiti medsebojnega nacionalnega sovraštva v Sloveniji. Še posebno zato, ker bi takšno moje – nacionalistično – pisanje še najbolj škodovalo zadnjim nekaj avtohtonim Slovencem. Pa tudi zato, ker javno podpiram nemško AfD, še zlasti pa njeno sovodjo dr. Alice Weidel. Kajti ta nemška stranka se prav tako kot jaz, menda rojena nacionalistka in rasistka, ne strinja z izbrisom nemškega avtohtonega prebivalstva oziroma z njegovo zamenjavo s prebivalci iz pretežno muslimanskih kultur z Bližnjega vzhoda, iz Afrike, pa tudi iz srednjevzhodnih in daljnovzhodnih držav, na primer iz Pakistana in Afganistana. Še huje, kot je videti iz simboličnih poudarkov okoli mojih objav na spletu (npr. iz komentarjev), menda celo obžalujem, ker je moja domovina že predolgo neslovenska, verjetno že od takrat, ko so so se slovenske dežele ločile od Srednje Evrope in se združile s pretežno poturčenim Balkanom. Očitno je bil prav razpad avstro-ogrske monarhije začetek pomuslimanjanja in konca – sedanje EU.
