Piše: Vančo K. Tegov
Ja, četudi obhajajmo 33 let slovenske države, leta Kristusove starosti, pa kaže v deželi tej še ni dovolj modrosti, ki jo bomo morali počakati in dočakali takrat ko bodo generacije, ki so se borili v nekem drugem obdobju, končno razjahale iz slovenske dnevne politike in prepustili kreacijo sodobnega vsakdana generacijam, ki niso imele stika z nekdanjostjo, ki ne sme biti sestavni del sedanjosti. Ja, takrat bodo pogoji za srčno Slovenijo brez kakršnegakoli predznaka. Sedanje »boksanje« na politični sceni, z rokavicami ali brez, je plitvo bedno in da ne rečem, celo nedoraslo.
Za to niso odveč besede nadškofa Alojzija Cvikla, ko pravi da je to imeti lastno državo božji dar, daru ki se mu moramo posvečati vsak dan, ga negovati, vzdrževati, dajati in verjeti vanj. Tudi vsak izmed nas mora delati in verjeti v resnico. Resnica je samo ena in ni marketinški izdelek ko ga po potrebi »redizajniraš« Vsakoletno praznovanje nas poveže ali bi nas moglo še bolj povezati v ljubezni do domovine in negovanja le te.
Ali je temu tako?
Kakorkoli obrneš, se ne moreš ogniti občutka kot da imamo dve paralelni Sloveniji. Ena ki je v srcih glavi in mislih vseh nas, domoljubnih srčnih, predanih domovini in na drugi strani, »svobodnih« osvobojenih, in utrganih od vseh spon, zavez, svobodnih brez odgovornosti kar je samo drugo ime za anarhijo. Če dodamo še narcisoidnega in samooklicanega energetskega in v vlogi Predsednika vade, odtujenega »Napoleona«, potem je »merica« norosti zvrhano polna. Ko obišče polovico zemeljske oble in uresničuje svoje otroške neizsanjane sanje, pride v Slovenijo organizira proslavo države »nad katero je«, se pa zavaruje od njenih državljanov tako da poleg vstopnih »golden gate« zlatih vrat v raj instalira kovinski detektor z vsak primer, da ugotovi ali zaupanje teh 400 tisoč naplahtanih drži ali je kako drugače. Kot kaže je prav ob tej proslavi, ki ji pravijo osrednji in na pol praznem prizorišču, je bilo veliko truda po nepotrebnem in ni kazalo nekega interesa za preverjanje pri kovinskem detektorju. Morda tudi zato, da ne bi slučajno zaznali kakšnega »vibratorja« pri kakšni »svobode«. Le še enkrat več se vidi kot da so ostali in obstali v času enopartijski proslav. Publika primerna temu, visoko inavguriranih, »zapohanih« in brezdelnih otrok nekdanjih partijskih funkcionarjev ali eminenc ter posamezni »arheološki« eksponati podprti s pripomočki sodobne medicine ter globoko zarezanimi obraznimi gubami in motnimi ali odsotnimi pogledi. To je slaba slika in še slabše ogledalo kljub vsej pretirani prireditveni kozmetiki s katero se trudijo dokazati napredek, svobodo in še česa, kar je zaznano in videno samo skozi njihova »rožnata« očala.
Kako naprej?
Življenje po tridesetih se imenuje zrelost. Po 33 letu, ko obhajamo toliko let naše samostojne in neodvisne Slovenije, prav tako. Mnogi upravičeno menijo, da je ta čas najboljši, da se lahko izognemo napakam mladih ali pa mladosti, v našem primeru države Slovenije, hkrati pa ohranjamo dobro mentalno zdravje in vero in imamo priložnost, da uživamo v akumuliranih življenjskih izkušnjah občasno tudi grenkih. Zato je prav da vztrajamo na tem da našo lepo Slovenijo in njene lepote, gore, reke in njene ljudi ljubimo in negujemo v naših srcih in v vsakdanjem življenju
Veselimo se lastne domovine veselimo se življenja. Bog vas blagoslovi!