Piše: Miran Mihelič, Bovec
Iz tedna v teden lahko v medijih sledimo razvoju dogodkov, povezanih z vprašanjem ali bodo pristojni zmogli najti rešitev za novo kaninsko žičnico ali ne in bolj, kot se stvari oddaljujejo od časa zaprtja obstoječe “abrahamke”, bolj se niža cena za prodajo še uporabnih delov in demontažo “železja”-stebrov in štirih postaj. Negotovost odganja dobre kadre, mlade z inovativnimi idejami, zato se že praznijo tudi šolske klopi.
Nimam dokaznih podatkov o ozadju odnosa do investicij s strani vlade, neplodne obljube pa tudi nekaj povedo.
Iz medijev lahko izvemo za politično izjavo, da občina ni bila dober gospodar in tudi država ne bi bila…, zato se proučevanje, kako naj vlada pristopi k temu izzivu, nadaljuje že od njenega nastopa pred dvema letoma.
Ni mi jasno, na kaj taka izjava cilja, toda projekti v svetu, kjer je država partner v javno-zasebnem partnerstvu ne bi bili podprti z evropskimi razvojnimi sredstvi, če to ne bi delovalo. Seveda pa nekateri strokovnjaki opozarjajo, da v državah, kjer je sistemsko pranje investicijskega denarja (aneksi, izčrpavanja) potom “zaupnih slamnatih partnerjev”, stvari ne delujejo, čeprav je rešitev s strani neke vlade – “države” nenavadno “rokohitrstva”.
Verjamem, da se v Sloveniji, ki je v vrhu dobre gospodarnosti in prehiteva članice EU skoraj navpično, to ne more zgoditi pa bi bilo vseeno dobro, da se razpiše mednarodna ponudba za novo žičnico in spremljajoče turistične objekte, brez izgubljanje časa za “sistemsko” partnerstvo s strani teh ali katerihkoli “novih obrazov” pri koritu. V kolikor pa se pokaže kasneje realna možnost javno-zasebnega partnerstva z vstopom države v projekt, toliko boljše, samo iz obljub pa še ni zrasla niti kakšna skrita travica.
