Piše: Frančiška Buttolo
Zakaj Kučan in njegov klan uničujeta Slovence in Slovenijo? Neizpodbitno dejstvo je, da tudi sedanji, tako “prebarvani” kot tudi odkriti komunisti, vsi pod vodstvom Milana Kučana in njegovega klana, terorizirajo vso Slovenijo.
Kučan s svojim klanom, ki v resnici vodi tudi sedanjo vlado pod vodstvom dr. Roberta Goloba, pospešeno uničuje vse sestavne dele slovenske družbe, zlasti pa zdravstvo, šolstvo, slovenske družine oziroma slovensko prebivalstvo. Slovence še najbolj uničuje, dobesedno izganja iz svoje domovine, z “razpršenim”, kot ga imenuje Kučanova udba, hudo nasilnim naseljevanjem ilegalnih migrantov po vsej Sloveniji. Skoraj v vsakem kraju, že v vsaki vasi. S samo dvema namenoma, da pod Alpami nikoli več ne bi bilo Slovencev, in da bi Kučanov klan s sprejemanjem čim večjega števila teroristov, zlasti z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, tudi čim več ZASLUŽIL. Za to bodo – tako kot do zdaj – skoraj gotovo poskrbeli predvsem Sorosovi skladi in iranske banke.
Vse to pa počne Kučan s svojim klanom tudi še z nekim drugim namenom. To počne predvsem z namenom, da bi z uničenjem Slovencev in Slovenije preprečil PREPRIČLJIVO ZMAGO vsem znanstveno neoporečnim in verodostojnim zgodovinskim predstavitvam najkrutejše resnice o zločinskem komunizmu v Sloveniji. Za zgodovino Slovencev gre. Za slovensko zgodovino gre.
Kučan in njegov klan hočeta, da Slovenija čimprej propade. Tako ne bo zaživela in se razširila po vsem svetu resnica o uničevalnem komunizmu v Sloveniji. Zato ni Kučanu in njegovemu klanu nikoli dovolj ilegalnih migrantov, če je le mogoče, najhujših teroristov, trenutno celo najhujših klavcev otrok v napadih teroristične organizacije Hamas.
Tako si Kučan s svojim klanom prizadeva, da bi ostalo svetu prikrito celotno komunistično revolucionarno načrtovanje uničenja Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej. Kučan bi rad prikril zgodovinsko neizpodbitno resnico o načrtnem – teoretično, sistematično in praktično izvedenem genocidu nad vso slovensko nekomunistično politično opozicijo. Kučan hoče prikriti – po leninističnem in stalističnem revolucionarnem vzorcu izvedeno revolucijo v Sloveniji – prav v času, ko je tudi v Sloveniji najbolj divjala druga svetovna vojna. Genocid so komunisti izvedli skoraj nad vsem premožnejšim meščanstvom, skupaj z vso – tudi liberalno in katoliško – inteligenco, tudi nad vsem premožnejšim kmečkim prebivalstvom.
Zato zdaj Kučan prav besno raznaroduje Slovenijo. On, Kučan, vodi vlado dr. Goloba, ki je njegova – prav usmiljenja vredna – puhloglava lutka. Na primer, celo na skorajšnjih volitvah v parlament EU bodo, po Kučanovi volji, zmagale tiste stranke, ki so – da bi privabile čim več potencialnih kriminalcev – za te volitve vsilile politično nesprejemljiva referenduma o svobodnem ZASTRUPLJANJU nemočnih starčkov in zlasti mladoletne mladine. Prvih z evtanazijo, drugih pa s halucigenimi drogami.Gotovo je Kučan s svojim krogom, uničevalcem Slovencev in Slovenije, to dovolil, ali pa celo predlagal, samo da bi Slovence čimprej “pobralo”.
S tem se ujema tudi predvolilna nagrada Niki Kovač nekega mračnega sorosovskega, prav obskurnega sklada (gotovo tudi Slovenija meče denar skozi okno, ki nazadnje pristane v njem!). Navsezadnje je Nika Kovač hčerka vidnega člana Kučanovega klana, torej Kučanova bojevnica za pokončanje čim večjega števila še nerojenih človeških bitij – zlasti v Sloveniji, pa tudi v vsej EU. Tako smo dobili skoraj nobelovko, ki mirne duše, če jo sploh ima, ne bi dovolila, da bi se rodil niti en sam slovenski novorojenček. In Kučan jo bo še bolj nagradil. S Sorosovo pomočjo, ki je Slovenijo gotovo stala že vsaj kaki dve milijardi (verjetno tudi iz proračunskih sredstev za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo), bo Kučan izbrisal Slovence in Slovenijo, s tem pa tudi preprečil obstoj slovenske zgodovine in zgodovine Slovencev. Zapisi z dokazi o slovenski tragediji – o koncu Slovencev in Slovenije, se bodo poslej pojavljali samo v tuji zgodovinski vedi in znanosti. Slovenske zgodovine zaradi izginotja Slovencev ne bo več.
Zato so zaman vse vrste “ohranjanja spomina” na žrtve komunizma v Sloveniji. Slovencev je namreč v Sloveniji vse manj, jih je že zelo malo. Prevladujejo pa različni priseljenci. Aktivisti za “ohranjanje spomina” vse to dobro vedo, vendar jim Kučan dovoli, da nekoliko razelektrijo kako hujšo zahtevo posameznikov ali skupine Slovencev po resnici in pravici v zvezi s komunističnimi povojnimi poboji. Vsi Kučanovi aktivisti za “ohranjanje spomina” neprestano kritizirajo vse tiste, tudi mene, neolikane in “primitivne” nezadovoljneže, ki ne zmoremo niti toliko kulture, da bi ljubili tudi Mačke, Kučane, Kidriče in druge barbare, kot “mati ljubi vse svoje otroke”. Zato ni čudno, da so vsi aktivisti za “ohranjanje spomina” visoko kulturni, zgled leporečja in olike. Zato je vse več kolikor toliko koristnih aktivnosti za vse te aktiviste, kot tudi za Kučanovo udbo na vseh mogočih področjih, povezanih s tem silnim “ohranjanjem spomina” in zdravljenjem slovenskih občutljivih src.
Resnica pa je takšna:
Samo navadno arheološko kopanje in raziskovanje. To je vse, kar je Kučan dovolil strokovnjakom, ko se je s svojo najožjo udbovsko “elito” – večinoma potomcev za komunistične poboje oziroma genocid najbolj odgovornih komunistov – najbrž pod prisilo kake zahodne države ali pomembne organizacije, moral odločiti za razkritje skoraj 700 tajnih morišč. Gotovo pa jih je okoli 1000.
To, kar je dovolil Kučan, je grozljivo. Ena sama – ledeno hladna – ARHEOLOGIJA. Kot da arheologi odkrivajo egipčanske mumije, je potekalo njihovo “raziskovanje” še skoraj svežih morišč. Brez enega samega cveta, brez ene same sveče, brez ene same solze, moj Bog!
Tako je potekalo arheološko srečevanje strokovnjakov s posmrtnimi ostanki žrtev komunističnih pobojev po končani drugi svetovni vojni. Kot da gre za arheološko delo v egiptovskih piramidah. Pa vendar so bili med žrtvami tudi naši stari očetje, naši strici in drugi sorodniki. Grozno! In vendar je prav to RESNICA o slovenski srčni kulturi. Film o izkopavanju posmrtnih ostankov žrtev komunistov, ki smo ga sinoči (17.5.2024) gledali na eni bolj desno-sredinskih televizij, je bil verodostojen. Odličen. Srčne kulture in sočutja do žrtev komunizma med Slovenci preprosto – ni.
Morda se zdi, da je kulture do teh žrtev zadnja leta precej več, še zlasti pa sočutja (čeprav največkrat odbijače osladnega, že skoraj vsiljivega) tudi v Kučanovem klanu, ne le pri različnih civilno-družbenih aktivistih, še posebno ob srečanjih v spomin na komunistični teror. Pa ni tako.
Vsa ta srečanja so doslej potekala, da, prav vsa, razen tistega v kočevskem gozdu – že skoraj svetem – kmalu po osamosvojitvi, brez Kučanove prisotnosti. Končno pa je zadnje spominsko srečanje (16.5.2024), s šopki poljskega cvetja in s prižiganjem sveč v spomin na žrtve komunističnih pobojev sredi Ljubljane, s svojo prisotnostjo počastila celo gospa Kučanova tajnica. Vsa druga srečanja so se dogajala daleč od Kučana, in še dlje od vseh pravic za žrtve komunistov in tudi potomcev komunističnih žrtev.
Pa vendar se “ohranjanje spomina” na žrtve komunizma počasi širi, ampak ne v najširši zavesti slovenskih državljanov, tudi ne v tisti slovenski zgodovinski vedi, ki velja za uradno in edino primerno za pisanje učbenikov, temveč v nevladnih organizacijah, ki v resnici zadržujejo izbruhe tragičnega nezadovoljstva s komunizmom v Sloveniji že vsaj od leta 1941. Verjetno pa že od prej, od 1939, ko so komunisti izključili iz svojih vrst feministko Angelo Vode, ker se ni strinjala s paktom Hitler- Stalin. Ampak še vedno ni v Sloveniji nikogar, ki bi predlagal podeljevanje nagrade Angel Vode vsakoletnemu najboljšemu borcu ali borki za boj proti kateremukoli totalitarizmu. Da se ne bi več dogajale Hude jame in podobne tragedije. O meni, ker to nagrado zdaj predlagam, pa bodo govorili, da se mi je zmešalo. Pa naj me obsojajo. Dolgo me ne bodo več, ker sem resnično že v letih.
