Piše: dr. Andreja Valič Zver
Ne veselite se prehitro, saj ne bo govora o kakšni novi filmski uspešnici, ki bi jo posneli kot remake razvpite predhodnice z Marlonom Brandom in Mario Schneider v glavnih vlogah.
Tokrat bo na tapeti zadnji tango, ki ga je bruseljska prebujenska mašinerija uprizorila pretekli teden s prepovedjo mednarodne konference nacionalnih konservativcev sredi evropske prestolnice. Tovrstne konference se dogajajo po vsem svetu – spomnimo se le ameriškega in madžarskega CPAC, pa drugih številnih srečanj konservativcev – a belgijska ataka si le zasluži malo več pozornosti. Konec koncev se je zgodila v srčiki zahodnih demokracij, katerih temeljni vrednoti sta med drugim svoboda govora in združevanja kot dve od temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Pa pojdimo po vrsti. Madžarska ustanova Matije Korvina, ki ima svojo izpostavo tudi v Bruslju, je skupaj s soorganizatorji iskala primeren prostor za omenjeno konferenco. Zanimivo, dvorana Concert Noble in hotel Sofitel v bližini evropskih institucij sta organizatorjem odpovedala gostoljubje. menda zaradi političnih pritiskov, kot je kasneje pojasnil župan ene od 19 bruseljskih občin, ki je glavni krivec za policijsko obleganje miroljubnih udeležencev konference.
Organizatorjem je nato uspelo najti prostor v hotelu Claridge, katerega lastnik je po rodu iz Tunizije. Konferenca naj bi potekala v torek in sredo, 16. in 17. aprila. A kar se je zdelo kot dogodek, ki ga ne bo povzel noben večinski medij, se je sprevrgla v eklatantno kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter dobila svetlobni pospešek na socialnih omrežjih im v mnogih svetovnih medijih. Župan enega revnejših predelov Bruslja, socialist turškega rodu in islamske religije Emir Kir se je namreč samovoljno odločil, da na temelju domnevnih groženj Antife s protesti prepove mednarodno konferenco nacionalnih konservativcev! Na omrežju X se je še pobahal, da na »njegovem ozemlju« pa že ne bo dogodkov »skrajne desnice«. Očitno je – tako kot še mnogokje drugje – v svoji socialistični glavi kar sam odločil, kdo mu ustreza in kdo ne. Antifa ja, konservativci pač ne.
Konferenca se je naslednji dan uspešno nadaljevala in tudi mirno končala. A ni mogoče mimo spoznanja, kaj čaka nas, Evropejce, če bo prevladala prebujenska globalizacijska agenda in nam bodo življenje odrejali takšni, kot je župan Kir.
Lokalna policija je obkolila hotel, kjer je že potekala konferenca in se – po županovem ukazu − neskončno osmešila pred vsem svetom. Začudeni, predvsem pa popolnoma miroljubni udeleženci konference so lahko zapustili hotel, niso pa smeli vstopati vanj. Seveda so se, zlasti na socialnih omrežjih, vsuli številni posnetki zbeganih policistov in ljudi, ki so z dvignjenimi glavami in popolnoma legitimno zahtevali izvrševanje svojih temeljnih pravic. Med njimi so bili evropski državniki, vrhunski profesorji, evropski poslanci in drugi. Njihov skupni imenovalec je zavzemanje za človekove pravice za vse, ne le za levi politični pol. Druži jih tudi nasprotovanje moderni prebujenski paradigmi in globalizmu.
Kmalu se je oglasil tudi belgijski premier de Croo in nasprotoval prepovedi. Dogodki so se v naslednjih urah zavrteli z nesluteno naglico, saj je sredi noči sodišče odločilo, da razveljavi županovo odločitev. Konferenca se je naslednji dan uspešno nadaljevala in tudi mirno končala. A ni mogoče mimo spoznanja, kaj čaka nas, Evropejce, če bo prevladala prebujenska globalizacijska agenda in nam bodo življenje odrejali takšni, kot je župan Kir. Zato se velja strinjati z levosučnim evropskim medijem Politico, ki ugotavlja, da je Kirova samovolja le še okrepila desnosredinske in konservativne sile v Belgiji in Evropi. Te naj bi na letošnjih evropskih volitvah v začetku junija prepričale mnoge volivce in nagnile evropsko politično sceno v desno. Skupaj z morebitno zmago Trumpa na novembrskih ameriških volitvah bi se ustvarila mogočna antiglobalistična agenda.
To seveda sproža panične napade na levem polu, ki si za vsako ceno prizadeva kreirati t. i. medijske spine in si ne pomišlja pred najbolj zavržnimi dejanji. Številni politiki in javne osebnosti, ki sodijo v konservativni tabor, so na udaru. Ne nazadnje smo na Slovenskem žal vajeni tovrstnih »medijskih umorov« in tudi pravih zločinov, ki nikoli niso bili raziskani in obsojeni. Spomnimo se le afere Patria, umora Ivana Krambergerja in povojnih umorov, ki še vedno ostajajo globoke rane v narodovem telesu. Povsem razumljivo je, da ob vseh fiaskih Golobove garniture na vseh mogočih področjih Slovenke in Slovenci zasuk v normalnost že težko pričakujemo.
