Piše: dr. Matevž Tomšič
S strani progresivne politike in javnosti lahko poslušamo opozorila o tem, kako se na stari celini krepi desnica, predvsem skrajna, nestrpna, nedemokratična. To naj bi se odrazilo tudi na rezultatu junijskih volitev v evropski parlament. In čim bliže so te volitve, več je takšnih alarmantnih svaril, češ da bo prevlada desnice ogrozila prihodnost skupnega evropskega političnega projekta.
Res je, da popularnost desnice narašča v marsikateri evropski državi. To velja tudi in predvsem za t. i. alternativno desnico (alt-right). In drži, mnoga stališča političnih strank, ki sodijo v to kategorijo, so problematična. Sem sodi predvsem naklonjenost ruskemu samodržcu Vladimirju Putinu, ki je v teh krogih zelo razširjena, kar se odraža v njihovem nasprotovanju vojaški in siceršnji pomoči Ukrajini, ki je že več kot dve leti žrtev vojaške agresije Putinove Rusije. Takšno simpatiziranje z režimom, ki predstavlja največjo varnostno grožnjo v današnji Evropi, je dejansko vsega obsojanja vredno.
Vendar se morajo ti, ki tako radi kažejo s prstom na »grde« desničarje, vprašati, zakaj jih vedno več ljudi podpira. Glavni razlog je namreč v njih samih. Državljani izgubljajo zaupanje v etablirane politične elite zaradi njihovih neučinkovitih, škodljivih in v določenih primerih malodane norih odločitev. Zastavonoše tega početja so prav tiste sile, ki se razglašajo za progresivne. A pri tem ne gre samo za zgrešene politike, ampak za ravnanje, ki je v diamentralnem nasportju s t. i. evropskimi vrednotami, na katere deklarativno prisegajo.
Predvsem to velja za njihov odnos do svobode izražanja. Paradoksalno je, da so tisti, ki prisegajo na napredek, najbolj nagnjeni k temu, da skušajo na vse mogoče načine utišati tiste, ki nasprotujejo njihovi agendi.
To, kar dejansko predstavlja grožnjo za evropsko prihodnost, je agresivno vsiljevanje novolevičarske agende in na njej temelječih politik, ki škodujejo svobodi in blaginji Evropejcev.
Zadnji tak incident se je zgodil nikjer drugje kot v samem središču Evropske unije Bruslju. Tam je potekala letna konferenca nacionalnega konservativizma. Gre za dogodek v organizaciji Fundacije Edmunda Burkea, ki jo vodi znani izraelsko-ameriški filozof in politični teoretik Yoram Hazony. Vendar se je Emir Kir, socialistični župan občine Saint-Josse, kjer se je konferenca odvijala, namenil to preprečiti, zato je ukazal policiji, da razžene udeležence, češ da »skrajni desničarji v njegovem mestu niso dobrodošli«. Ta poteza je izzvala veliko ogorčenje, obstodil jo je tudi belgijski premier Alexander De Croo, in na koncu je pristojno sodišče županovo določitev odpravilo.
Vendar pa takšnih potez nikakor ne smemo jemati zlahka. Pri odločitvi omenjenega župana je šlo za značilen »šerifovski« pristop, ki občino, ki jo vodi, obravnava kot fevd, kjer lahko počne vse, kar se mu zahoče. A gre za več kot to. To ni samo vzorec ravnanja nekega lokalnega oblastnika. Gre za ideološki eksluzivizem, ki je značilen za velik del novodobne zahodne levice – na obeh straneh Altlantika. Podobno se je dogajalo na različnih ameriških kampusih, na katere so vabili goste konservativnih nazorov. Vselej je bil na delu isti vzorec. Najprej so levičarske študentske organizacije zagrozile s protesti (ki so pogosto nasilni), nato so njim naklonjena vodstva akademskih ustanov »zaradi zagotavljanja varnosti« prepovedala dogodke. Izkušnje s tem imamo tudi pri nas. Pred leti so v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča zadnji hip odpovedali predstavitev knjige francoskega filozofa in predstavnika nove desnice Alaina de Benoista Manifest za evropski preporod. Seveda pod pritiskom levičarskih krogov.
To, kar dejansko predstavlja grožnjo za evropsko prihodnost, je agresivno vsiljevanje novolevičarske agende in na njej temelječih politik, ki škodujejo svobodi in blaginji Evropejcev. Njeni nosilci so pripravljeni utišati vsakogar, ki ni na »pravi liniji«, pri tem pa nazore, ki so povsem legitimni in znotraj evropskega vrednotnega okvira, lažno označiti za skrajne.
