Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Strah številnih staršev, da bodo njihove otroke v šoli postrelili, je bil dogodek tedna. Začelo se je z grožnjo na portalu 24.ur.com uporabnika z imenom “Slava_Rusiji”, ki je 2. marca napovedal teroristični napad na naše šole pod člankom o streljanju na Finskem. Iz vlade so šole obveščali, da gre za resno teroristično grožnjo, policija in drugi organi pa še s prstom niso pomigali, da bi teroristično grožnjo raziskali. Da bi torej ugotovili, kdo grozi, kako resno je. V medijih smo potem poslušali razprave, kako je problem sovražni govor, čeprav s sovražnim govorom ni imelo zveze. Ljudje za nevarnost, ki domnevno preti otrokom, povečini celo niso izvedeli iz medijev. Šole so jih obvestile. Tudi mene so od tam.
V državni politiki se je medtem nadaljeval nenavaden spopad med Milanom Kučanom in Robertom Golobom. Da je Matjaž Han obiskal Aleksandra Čeferina in ga je ta podprl, kar se je takoj znašlo na naslovnici Dela, precej zanesljivo ni bilo naključje. Takšnih naključij v politiki ni. Hana je s tem kot svojega ponudilo omrežje, v katerega sodi tudi Tomaž Vesel, ki ga je Golob nedavno razglasil za kandidata za evropskega komisarja. Menda za zasluge, ki jih je imel v preteklosti, ko je bil šef računskega sodišča. Koalicijskih partnerjev Golob pred tem še obvestil ni, da je tudi zanje že izbral komisarja. Vesel je podobno kot Čeferin v preteklosti delal v svetovnem nogometu. Povzpela sta se skupaj. Le da je Vesel delal le v popoldanskem času, dopoldan je bil pa predsednik računskega sodišča. Bil je dvoživka, ki jih na vso moč napada del vlade Roberta Goloba. Vesel je pozornost pritegnil, ko je odvzel pristojnost za pripravo revizijskega poročila o nakupu respiratorjev (in mask) namestniku Jorgu Kristijanu Petroviču in pripravo poročila, s katerim se mu je nenavadno mudilo, prenesel na namestnico Mojco Planinšek. Trdil je, da je bilo le tako mogoče zagotoviti učinkovito delo. Pravočasno opravljeno delo. Njegovi kritiki pa, da je poskušal doseči objavo poročila pred konstruktivno nezaupnico, ki jo je sprožala koalicija Kul in propadla z njo. Vse skupaj je bil del priprav na volitve, na katere pa Vesel potem ni šel kot novi obraz. Za novi obraz je Čeferin določil Goloba, ki ga je podprl tudi Kučan in pred volitvami celo javno povedal, da ni nič narobe, če je Golob kot direktor državne firme prejemal plačo in nagrade daleč čez zakonske meje. Kučanovi lahko.
A Kučan je pozneje podporo umaknil. Kakšna je moč Goloba, ko tega strica ni za njim, pa smo lahko opazovali, ko je bila za predsednico države izvoljena Kučanova Nataša Pirc Musar. Milan Brglez, ki je bil kandidat v sili SD in Svobode, ko so tam eliminirali Mart Kos, pa je gladko propadel. Kosovi tudi Čeferin ni pomagal. V primeru spopada za vodenje SD je bil rezultat vsaj tesen. Tudi tokrat pa Brglez ni zmagal.
Da ima Han, ko ga je predlagal Čeferin, nenadoma resne nasprotnike, je pokazal vstajniški filozof Boris Vezjak, ki nam je razkril, da je Han kandidat kapitala, tako rekoč neoliberalec, ki bi se lahko za vladanje povezal z Janezom Janšo. Najhujši grehi, skratka. Čeferinov ni omenjal. Kučana tudi ne.
Han je res tudi lastnik majhnega podjetja in zaradi tega o tem, kaj je podjetništvo, za razliko od večine glasnih levih “vstajnikov”, nekaj ve. Da je eden najbolj vplivnih politikov SD zadnja desetletja neoliberalec ali blizu Janši, je bilo pa smešno slišati in je dokazalo, da lahko filozof Vezjak dokaže karkoli.
Ni pa bilo nič smešno, kako prestrašeni so bili starši po državi, ko se je v zakulisju vse to dogajalo, ko so jih iz šol obvestili o varnostnih ukrepih, da njihovih otrok ne bi postrelili, kar bi se lahko zgodilo v sredo. Tega strahu niso povzročili mediji, ki so bili pri poročanju skrajno previdni. Ljudi še obvestili niso. Na portalu POP TV, kjer je uporabnik z imenom “Slava_Rusiji”, 2. marca napovedal teroristični napad, so komentar pod člankom o streljanju na finskem takoj onemogočili. Skrili. A to nevarnosti ne odpravi. Iz POP TV je urednik portala 24ur.com Jure Tepina obvestil oblasti o tej grožnji in zavaroval vse podatke, da bi policija in drugi lahko opravili preverjanja. A nihče ni storil nič, je povzel posledice.
Iz tožilstva, ki bi podatke lahko zahtevali, so celo sporočili, da policija nič takega ni predlagala. Po državi pa je bila panika, da bodo otroke po šolah postrelili teroristi.
Če primerjamo s terorističnimi napadi v Moskvi, pred katerimi so Rusijo posvarili iz ZDA in jim sporočili tudi, da to pripravlja skrajno muslimansko gibanje ISIS in da bi se napad lahko zgodil na nakupovalno središče in koncertno dvorano na obrobju Moskve, kjer se tudi je zgodil, se je naša oblast odzvala podobno. Naredili niso nič posebej pametnega, prst krivde pa so usmerili na znane sovrage. V Rusiji na Ukrajino, pri nas na preveč svobode komentiranja anonimnežev in sovražen govor. Čeprav je terorizem čisto druga dimenzija.
Odziv partnerke doma, ki je sinu predlagala, naj zaradi varnosti ne gre v šolo v Ljubljani, me je, ker sem nekaj ozadja poznal, precej šokiral. Pa otroka tudi. Vztrajal je, da je to brez veze in da je možnost, da bo napad ravno na njegovo šolo v Ljubljani povsem neznatna in da bo šel v šolo. A številni otroci so manjkali. V tej šoli in drugih. In prav je, da starši skrbijo za svoje otroke.
Tokrat se na srečo ni zgodilo nič. Pravi problem bi bil, če bi se in bi se vsi morali vprašati, zakaj so v policiji in na tožilstvu menili, da jim na 24ur.com ne bodo pomagali. Ko gre za terorizem in varnost otrok je logično, da bi. Saj so to tudi otroci ljudi, za katere ti mediji delamo. In tudi novinarji in uredniki imamo otroke. Povrhu gre za medij, ki slovi po dobrih povezavah z vladajočimi in tudi vrhom policije, ki smo ga dobili po večkratnih čistkah Roberta Goloba.
Nekaj drugega je, če vlada preveč vohljala od kod medijem informacije o njenem delu ali če se skuša maščevati kritikom. Saj veste, sovražni govor, čistke in depolitizacije. Tokrat ni šlo za to.
Notranji minister Boštjan Poklukar je imel srečo. Ker ni bilo napada, je lahko odredil notranji nadzor, zakaj se policija ni skupaj s tožilstvom trudila. Če bi napad bil, bi bil še najmanjši problem, da bi se moral posloviti s funkcije.
