Piše: Mirko Macher
Tudi po več kot tridesetih letih politične samostojnosti, ki je bila kranjski zvezdi dana, ja, ko je na političnem nebu zažarela pritlikava supernova – država Slovenija, ni miru. Evforija dvomiljonskega naroda leta 1991 prestraši balkansko jugo armado, ki v šoku izgubi glavo in zbeži na koprsko obalo ter pobegne v hrvaško jugovino …
Raznotere politike kot podstat državnosti, ki v normalnih državah brstijo v raznobarvnih knjigah, polnih vizij in ljudskega veselja v novi – stari domovini Kranjski, so se izpele, sapa bolnega otroka išče zdravnika, ki bi našel čudežno zdravilo zanj, našega edinega …
Zakaj nas usoda noče? Kar naprej slovenski narod išče srečo pod svobodnim soncem, pa je ne ugleda. Je nismo vredni, nismo dovolj trpeli, umirali, se razdajali za naše otroke, za brate in sestre jugoslovanske? Smo sploh vedeli, kako se razne politike združuje v državniški skupnosti, kjer moč daje delo in upanje, sloga in poštenje, solidarnost in enotna vera. Smo Slovenci res obsojeni na razkroj in presnovo v veselje krvoželjnih in prestradanih Balkancev? Kdo v resnici sploh smo Kranjci, od kod smo da se ne prepoznamo? Poslušamo slovanske dogmatike, ki nam ubijajo v glavo slovanski pedigre, hkrati pa zatirajo rodoljubnost in domoljubnost avtohtonega Ledinca, Karneolca, Karno-Veneta, … itak sodobnega Kranjca, Korošca, Štajerca, Prekmurca, Primorca, … vse bolj tudi prepoznanega mešanca, jugiča, – čefurja hrvaško srbskega pedigreja.
Politika, ta surogat iskrenega narodnjaštva, mešanice vseh plemenskih primesi od bliže in od dlje, nas dela šibke in krepke hkrati. Šibki smo, ker se ne zavedamo državniškega okvira, ki nas dela narod, ja, nov narod, kot amalgam močno zmes plemenite elementarnosti, in močne, ko se je potrebno postavljati drug proti drugim, se bahati s tujim prejem in zasmehovati nenaše.
Ko berem uvodničarja, vsakokratnega urednika moje Demokracije, imam občutek, da je problem povezovalnost vseslovenske ideje, da se niti kar naprej trgajo, vedno iščemo razloge, da slovenski – Pučnikov projekt ne bi uspel. Zaboga, trideset državniških let ni nobena doba. Ja, za človeka itak je, saj se postara, izgubi moč in veselje, če mu ni uspelo …
Še Socialnim demokratom na večno pot. Ne vem kako, vendar uspelo ni velikim narodom izgraditi pravo socialdemokracijo, pa vendar, upanje umre zadnje. Hitler je socialdemokracijo izrodil v nacizem, Mussolini v fašizem, Kučan pa komunizem še kar naprej zavija v stanijol papir socialne demokracije, čeravno je na slovenskem izgubila domovanje in ideje že za časa Ivana Cankarja. Zato, spoštovana komunistična klientela, se vam dogaja implozija. Razpustite se, in prepustite prostor srčni socialdemokraciji, ki na slovenski zemlji še ni našla travnika, na katerem bi zacvetela v miru in medsebojnem sožitju. Iskrenost še vedno išče prave ljudi, nikomur ni prepovedana v nameri in dejanjih.
In kdo so slovenski socialdemokrati, upanje slovenstva: Pučnikovi rodoljubi!
Mag. Mirko Macher, z.r.
Radol’čan
