Piše: Lucija Kavčič
O predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije smo se pogovarjali s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki pojasnjuje, da bi novi zakon urejal stvari, ki so že urejene, in če bi ga že potrebovali, bi moral vključevati vse etnične skupine, ki živijo v Sloveniji. V SDS podpirajo predlog Nove Slovenije o t. i. pripravljalnicah, kjer bi se otroci novih priseljencev pred vstopom v šolo naučili slovenščine.
Alenka Jeraj se je rodila leta 1973. Do leta 2004, ko je bila prvič izvoljena za poslanko, je bila zaposlena na Občini Ig, kjer je pokrivala področje družbenih dejavnosti. V SDS je aktivna od leta 1996. Bila je predsednica Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS, več let pa je tudi predsednica Ženskega odbora SDS. Bila je tudi podpredsednica SDS. Poslanka je že peti mandat, vmes je bila generalna sekretarka SDS. V DZ je bila članica različnih odborov, pa predsednica odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, odbora za zdravstvo in preiskovalne komisije, ki je preiskovala posle župana mestne občine Ljubljana Zorana Jankovića. V aktualnem mandatu je članica odborov za zdravstvo, za izobraževanje, mandatno-volilne komisije in podpredsednica odbora za kulturo. Je tudi predsednica Društva Fran Govekar Ig, kjer deluje kot režiserka in pesnica. Izdala je tri pesniške zbirke (Na poti do sebe, Pri tebi na Gori in Reke). Ima sina in je pred kratkim postala babica.
Na zadnji obravnavi je bil izločen 5. a člen, sprejeta pa različna dopolnila. Zakaj poslanska skupina še vedno ne podpira zakona? Je bil 5. a člen dejansko najspornejši oz. zakaj je sporna tudi preostala vsebina tega predloga zakona?
Zakon ureja uresničevanje kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje SFRJ, kar je po našem mnenju urejeno že sedaj. Pripadniki teh narodov so se v zadnjih letih oz. desetletjih lahko prijavljali na razpise Ministrstva RS za kulturo in razpise Javnega sklada za kulturne dejavnosti. V letih od 2009 do 2023 je Republika Slovenija za te namene namenila skoraj 2,2 milijona evrov, polovico od tega so prejeli Srbi. Bošnjaki so prejeli slabih 400.000, Hrvatje in Makedonci po nekaj manj kot 300.000, Črnogorci 90.000, Albanci pa 46.000 evrov. Skupaj so izvedli 2.525 projektov.
Poleg teh sredstva za svoje delovanje na področju kulture prejema tudi nemško govoreča etnična skupina, ki je v obdobju 2009−2023 prejela 23.608 evrov.
Če bi že imeli tak zakon, bi moral vključevati vse etnične skupine, ki živijo na ozemlju Slovenije, in ne favorizirati samo dela teh. Poleg tega je neprimerno, da govorimo o narodih nekdanje SFRJ. Vsi ti narodi imajo danes svoje države in čas bi že bil, da jih po treh desetletjih ne imenujemo narodi SFRJ, pač pa so to Hrvatje, Srbi, Bošnjaki, Makedonci …
Primerneje bi bilo, da bi zakon, če že je, govoril o vseh etničnih skupinah, ki živijo v Republiki Sloveniji.
Peti a člen pa je bil popolnoma neprimeren, saj je predvideval, da bi Republika Slovenija spodbujala in financirala dodatno učenje materinščine za otroke teh narodnosti v osnovni in srednji šoli, pa ne le v javnih, pač pa tudi v zasebnih šolah. To bi morali zagotoviti vsem otrokom, ki bi to želeli v roku enega leta, in če učiteljev v Sloveniji ni, bi jih pripeljali iz teh držav, npr. iz Hrvaške, Srbije … O tem ministrstvo za izobraževanje ni vedelo nič, po pritiskih in vprašanjih na to ministrstvo, kako bodo to izvedli, pa so poslanci z amandmajem 5. a člen umaknili. Že sedaj pa je v okviru dopolnilnega pouka omogočeno učenje materinščine za otroke, katerih materni jezik ni slovenščina, kar financira Ministrstvo RS za izobraževanje.
Kako je v Sloveniji v zakonodaji opredeljen pojem avtohtone manjšine? Avtohtoni manjšini sta pri nas samo italijanska in madžarska, nekateri pa izraz manjšina uporabljajo tudi za priseljence iz nekdanje SFRJ.
Stranka Levica, ki je bila pobudnica zakona, ima na svoji spletni strani v zvezi s tem zakonom napisano, »da si stranka Levica že več kot dve desetletji neuspešno prizadeva za priznanje statusa manjšin ex Yu v Sloveniji in ureditev njihovih kulturnih pravic«.
Te narodnosti ne morejo biti manjšine, saj je definicija manjšine naslednja: »Narodna manjšina je etnična skupnost, ki je večinoma zaradi političnih razlogov ostala zunaj svoje matične države.« V Sloveniji imata status manjšine italijanska in madžarska skupnost, ker so pripadniki teh dveh skupnosti po določitvi mej ostali zunaj matične domovine, v Sloveniji torej. Gre za avtohtone prebivalce, ki so na tem ozemlju živeli že stoletja. Vsi našteti narodi v zakonu Levice pa so ekonomski in vojaški migranti, ki so v Slovenijo začeli prihajati v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti ljudje so tu, živijo med nami in omogočiti jim je treba, da izvajajo tudi svoje kulturne dejavnosti, kar pa je že zgledno urejeno.
Status manjšine bi po definiciji lahko imela samo nemško govoreča etnična skupina.
Zakaj je ta zakon koalicija prav zdaj dala v postopek, čeprav te narodne skupnosti že prejemajo denar prek JSKD?
Z zakonom so prenesli sofinanciranje z JSKD na ministrstvo za kulturo. Razlogov niso navedli. Dejstvo je, da Gibanje Svoboda nima nobenega programa, zato vse skupaj vodi Levica, ki uresničuje svoj program. Namesto da bi na ministrstvu za kulturo prvenstveno skrbeli za slovensko kulturo, utrjevanje slovenske identitete in slovenskega jezika, se ukvarjajo in širijo pravice tistih, ki jim slovenščina ni materni jezik. Večina teh otrok je rojena v Sloveniji, tu živijo in bodo tu ostali. Šolajo se v slovenskem jeziku. Če jih primerjamo npr. s Slovenci v Argentini, se ti med tednom šolajo v španščini, svoj jezik pa ohranjajo v sobotnih šolah, ki so jih sami organizirali in jih sami financirajo, morda delno s sofinanciranjem matične domovine. Tudi pripadniki teh narodov bi se lahko tako organizirali. Že sedaj slovenske šole ponujajo učenje npr. hrvaščine kot izbirnega predmeta, a velikega interesa ni in ga izvajajo le na treh šolah.
Že od popisa prebivalstva leta 2002 ne sprašujemo več o narodni pripadnosti, a bi se to zaradi naše ogroženosti moralo spremeniti.
Ali je izjava Komisije za slovenski jezik v javnosti pripomogla k izločitvi 5. a člena? Kaj menite o javnem pismu s prvim podpisanim dr. Tadejem Troho, ki je Komisiji za slovenski jezik nalepilo kar štiri obtožbe? Očita ji subjektivnost, demagogijo, ksenofobijo in cinizem. Njihove utemeljitve so diametralno nasprotne − učenci naj bi bolje usvajali znanje v slovenskem jeziku, če bi imeli dopolnilni pouk svoje materinščine itd.
Gotovo. Pričakovali smo še več komentarjev in mnenj različnih institucij, ki morajo skrbeti za utrjevanje slovenske identitete in jezika.
Ob javnem pismu s prvim podpisanim dr. Troho se sprašujem, kako je nekdo s takim mnenjem lahko na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske, poudarjam, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ravno ta institucija bi morala biti branik slovenstva in slovenskega jezika.
Kot rečeno, nihče nima nič proti pripadnikom drugih narodov, ki živijo v Sloveniji, Slovenija jim že sedaj omogoča, da lahko delujejo v kulturnih društvih in gojijo svojo tradicijo, so pa slovenski državljani, živijo in bodo živeli tu, kjer je uradni jezik slovenščina, in tega se morajo vsi zavedati.
Koliko priseljencev lahko naša država sploh prenese, jih normalno integrira, ne da bi bila pri tem ogrožena slovenski jezik in kultura? Je ta meja v Sloveniji že presežena?
Upam, da ne. Že od popisa prebivalstva leta 2002 ne sprašujemo več o narodni pripadnosti, kar ni dobro, zato natančnih podatkov nimamo. Zaradi naše ogroženosti bi se to moralo spremeniti in bi morali biti previdnejši. Gotovo pa so se integrirali posamezniki, s katerimi smo živeli v nekdanji državi, veliko je mešanih zakonov, tako da se je prebivalstvo že močno pomešalo. Večji problem so sedaj nezakoniti migranti, ki prihajajo iz kulturno drugačnega okolja in so manj prilagodljivi, ali pa se kljub mnogim programom in projektom, ki jim na tej poti pomagajo, sploh ne želijo integrirati.
Verjetno imate informacije s terena, kako integracija novih priseljencev (po šolah) poteka. Kakšne so dejanske težave s priseljenimi učenci po šolah in kakšen zakon oziroma uredbe bi v resnici potrebovali?
Tisti, ki prihajajo danes in se vključijo v šole, imajo velike težave, zato smo v SDS podprli predlog Nove Slovenije o t. i. pripravljalnicah. To pomeni, da se otrok v OŠ ali SŠ, ki pride iz drugega govornega okolja in ne opravi pozitivno izpita o znanju slovenskega jezika, najprej za nekaj mesecev ali celo leto vključi v pripravljalnico, kjer se intenzivno uči slovenskega jezika. Šele ko ga toliko obvlada, da lahko normalno sledi pouku, bi se vključil v razred, medtem ko drugi zagovarjajo inkluzijo, kar pomeni, da otroka, ki pride npr. iz Bosne, damo v razred, kjer ničesar ne razume, kako naj potem zna matematiko ali fiziko. Na koncu leta pa jim dovolimo napredovanje v višji razred, čeprav znanja ni usvojil, kar je nepošteno do učencev, katerih materni jezik je slovenščina. Ravnatelji se pritožujejo, da imajo velike težave z organizacijo pouka, ko se mora učitelj posvečati enemu, dvema ali več otrokom, ki ne znajo slovensko. Tudi zaradi tega veliko učiteljev odhaja iz šolstva in se odloča za druge poklice.
Če bi res obveljalo, da bi morali imeti ti šolarji po šolah dopolnilni pouk v svojih materinščinah, bi potem dejansko imeli več pravic kot slovenski izseljenci v tujini, ki si morajo sami oz. s pomočjo RS plačevati sobotne šole slovenščine, v tem primeru pa bi ta pouk spet plačevala država Slovenija. Je bil sploh kdaj govor o tem, da bi dopolnilni pouk slovenščine v nekdanjih republikah SFRJ sofinancirale države − nekdanje republike SRFJ?
Mislim, da tudi predlagatelji niso dobro domislili predloga, ki so ga dali v obravnavo. Predlog je bil, da vse financira Republika Slovenija.
Zaradi naših prednikov in zaradi naše prihodnosti bi morali sprejeti strategijo, kako bomo krepili identiteto, kako poskrbeli za nataliteto, ustvarili razmere, da mladi in perspektivni ljudje ne bodo odhajali v tujino.
Je znano, kdaj bo naslednja obravnava zakona?
Če ne bo vložen predlog za posvetovalni referendum, bomo o zakonu glasovali na naslednji seji DZ. Predlog za posvetovalni referendum je napovedala stranka NSi.
Da se sprejema takšen zakon, je velika škoda za slovenski jezik in kulturo, kar poslanka skupina SDS ves čas ponavlja. Eden od razlogov je verjetno tudi ta, da smo si Slovenci skozi zgodovino zelo težko priborili vse pravice kot narod; večino svoje zgodovine smo se morali za svoj jezik in kulturo boriti, da ne bi izginili. Najbrž se ne motim?
Slovencev je malo, smo eno najstarejših prebivalstev na svetu, malo nas govori slovenski jezik in zato bi morali še bolj intenzivno in z zavzetostjo skrbeti za jezik in svojo kulturo. Ohranili smo se skozi stoletja, sedaj pa smo v stanju, ko nas lahko v nekaj desetletjih ne bo več. Mnogi se ne zavedajo resnosti situacije, v kateri smo. V SDS smo se na omenjeno odzvali v mandatu 2020–2022, ko smo ustanovili Urad za demografijo. Golobova vlada je urad ukinila in temu problemu ne posveča nobene pozornosti. To je kratkovidno ravnanje in posledice bomo kmalu videli in čutili.
Zaradi naših prednikov in zaradi naše prihodnosti bi morali sprejeti strategijo, kako bomo krepili identiteto, kako poskrbeli za nataliteto, ustvarili razmere, da mladi in perspektivni ljudje ne bodo odhajali v tujino, kako bomo domov privabili naše strokovnjake iz tujine, povečali domoljubne vsebine v naših šolah in družbi ter poskrbeli za ohranjanje šeg in običajev. Veliko dela nas čaka in zadnji čas je, da se ga resno lotimo.
